Mame in hčerke smo si pogosto v laseh, si nasprotujemo, se pritožujemo druga čez drugo, zabičamo si, da ne bomo takšne, kot so naše mame – skratka, tako smo povezane, da težko shajamo druga brez druge. In zelo dobro vemo, kako se katera počuti in kaj čuti. Hčerkina bolečina je tudi mamina, pa za to ni treba veliko besed. Intuicija dela namesto njih.

Mame so naše prve učiteljice materinstva. Kot je nas vzgajala naša mama, bomo tudi me svoje otroke. Besede nežnosti, ki jih je ona polagala v našo zibko in posteljo, hčerke polagamo v posteljo svojih otrok. Pravzaprav nezavedno postanemo podobne svojim mamam, pa naj nam bo to všeč ali ne. In kako boli, kadar mama kritizira naše materinstvo. Njene besede zarežejo kot britev. Ravno danes sem slišala zgodbo, ki mi jo je zaupala prijateljica.

Rodila je pred predvidenim rokom in odšla iz porodnišnice s prazno lupinico, saj je moral novorojenček ostati tam še nekaj dni. Njena mama ji je rekla, da je slaba mama, ker je otroka pustila v porodnišnici (čeprav ga je morala pustiti zaradi njegovega zdravja in preživetja), in da je nesposobna. Povedala mi je, da so jo njene besede zelo potrle, da je bila žalostna in nesrečna, nepotrjena v svojem materinstvu. Vanjo sta se prikradla poporodna otožnost in dvom, ali bo zmogla kot mama. Je ta mama dobra učiteljica materinstva? Se je počutila in vredno kot mama? Mislim, da ne.

Ne glede na to, koliko se mame in hčerke prepiramo, vedno bomo želele imeti stik. Hčerka, ki se mame izogiba (pa naj bo stara 15 ali 45), sporoča, da jo pogreša, samo povedati ji ne zna s pravimi besedami. Želi svoje mesto ob njej. V nekaterih primerih hčerke zaradi pomanjkanja ljubezni, pripadnosti in bližine začnejo posegati po skrajnih ukrepih. Mladostnica lahko zboli za anoreksijo ali bulimijo, ki sta zelo pogosti bolezni v relaciji mama–hči.

Po telesu se poreže z britvicami in tako na zunaj izkazuje svojo notranjo ranjenost. Prične kaditi in piti, domov pa pripelje točno takšnega fanta, kakršnega starši ne odobravajo – samo zato, da bi pritegnila njihovo pozornost. Odrasla ženska mamo nase opozori drugače. Oddalji se od nje, se z njo stalno prepira, ji nasprotuje, jo kritizira in ji prepove videvanje z vnuki. Toda s tem sporoča le eno: mama, potrebujem te ob sebi in pogrešam te. Ne glede na starost otrok, v našem primeru hčerk, te vedno želijo, da jih mame opazijo, kako se vedejo, kaj delajo, kako vzgajajo, kakšni starši in partnerji so. Ne želijo, da bi šel njihov svet mimo maminega očesa.

Kaj mamo pri odnosu s hčerko najbolj boli? Po mojem mnenju to, da svojim hčerkam niso predale stvari, ki jih hčerke potrebujejo v svojem odraslem življenju. Poleg tradicionalne ženske vloge in vsega, kar spada zraven – vzgoja otrok, skrb za gospodinjstvo in dom – tudi soočanje s težavami v partnerskem odnosu in z vzorci reševanja problemov med zakoncema in v družini, soočanje s svojo ženskostjo in s spremembami znotraj nje.

Pa z materinstvom in vlogami, ki doletijo žensko v različnih življenjskih obdobij. Najbolj jih boli, če hčerkam spodleti ob enakih ovirah, kot je nekoč spodletelo njim, na primer v zakonu, ki vodi v ločitev, ali pri vzgoji. Kot bi znova gledale in podoživljale svojo zgodbo.