Saj veste, kaj pomeni, če se prepiramo? 

S tem mislim zlasti na partnerske odnose? Takole na kratko rečeno, je to izmenjava besed oziroma mnenj dveh različnih ljudi, ki se ne strinjata o določeni tematiki pogovora in hočeta drug drugega nadvladati, bodisi s poviševanjem tona, z jeznimi očitki in pred očmi nimata reševanja neke situacije, temveč to, kateri bo močnejši in bo premagal 'sovražnika', torej partnerja. Vse skupaj je začinjeno še z obilno porcijo negativne energije, agresije in jeze.

Ko se prepiramo in ne iščemo vsaj približno skupne rešitve, temveč delujemo iz ego stanja triletnega otroka, potem tukaj nihče ne bo zmagal, saj bosta po bitki oba izčrpana, jezna, polna zamer in besa. Rešeno seveda ni nič. Isti problem bosta ponovno izpostavila in se kregala okoli njega čez nekaj dni. Pač, grozljivka. Pogosto slišim, običajno od žensk, da se v svojem zakonu nočejo prepirati z možem. Veliko teh žensk je bilo žrtev verbalne in čustvene zlorabe staršev, ko so bile še otroci. Po cele dneve so bile prisiljene poslušati svoje starše, ki so tičali v nefunkcionalnih in zamer polnih zakonih ter medsebojno obračunavali, kadarkoli so bili skupaj.

Kot otrok se nimaš kam zateči, moraš poslušati njuno obmetavanje za najbolj bizarno nepomembne zadeve ter kako neusmiljeno obračunavata med seboj. Včasih si sicer skrit v svoji otroški sobi, a slovenska stanovanja imajo pač tanke stene in se vse sliši. To je grozljiva izkušnja nemočnega otroka oziroma deklice, ki je pri okoli desetih let sama sebi prisegla, da se ona nikoli ne bo prepirala s svojim možem, ker hoče zgolj mir.

Pove gospa, da se z možem res nista prepirala tako rekoč 20 let, a zdaj razmišlja o ločitvi od moža. Zakaj? Mir v hiši je bil zato, ker se je ona zvesto držala svoje dekliške zaobljube in je požirala vse tisto, kar bi hotela povedati soprogu, se pritožiti ali se ne strinjati, a ker je venomer kimala, da je bil mož miren in zadovoljen, sčasoma tega ni več zmogla. Pravzaprav je tudi mož povedal, da mu je res čudno, da je na vse prikimala, a da to vidi šele zdaj, ko ga partnerica zapušča, saj ne zmore več potiskati vseh nestrinjanj vase.

Ona o ločitvi in lastni nesrečnosti že dolgo razmišlja, a nekako ni zmogla poguma, da bi spregovorila z njim vse tisto, kar ji je ležalo na duši dolgi dve desetletji. Ker je enostavno zamrznila v izražanju sebe in svojega mnenja. Hoče se držati svoje zaobljube in obenem dojema, da jo bo morala prelomiti, če bo hotela z možem na novo oblikovati bolj zdrav in enakomeren odnos, v katerem ne bo vse po njegovo, ker se ona na videz strinja, da ja ne bi bilo nesoglasja, temveč da bo sposobna izražati lastne potrebe in želje.

Tudi mož je razumel, da takšen odnos, kot sta ga imela, ni bil v redu in da bo njegova naloga, da se navadi na enakopravno izražanje mnenja, četudi se bo razlikovalo od njegovega, saj le tako lahko pride do nivelacije njunih potreb in izmenjave informacij. Zakaj pa bi se morala prepirati, če se o nečem ne strinjata oziroma neprestano trmarita pri svojem kot otroka?

Menim, da se lahko o vsem pogovorimo in je pri tem pomembno, da imata oba udeleženca pogovora pred očmi jasen cilj, kaj želita s pogovorom doseči. A ena faza pred tem je, in sicer da oblikujeta in zgradita zavedanje ter spoštovanje, da sta enostavno – različna. Ko se tega zavedamo, lažje negujemo naklonjenost do poslušanja drugačnega mnenja našega dragega ali drage. Zmorete to nadgradnjo komunikacije v partnerskem odnosu?

Liza - 07/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 07/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.