Hči je stara 42 let, samska, živi v spodnjem nadstropju hiše, v kateri bivata še oba ostarela starša. 

Je edinka, ima redne prihodke, mačko in nekaj prijateljic. Moškega že nekaj let ni imela. Boji se čustvene bližine, čeprav si res zelo močno želi, da bi lahko srečala moškega, ki bi jo sprejel takšno, kot je. Je načitana in inteligentna, vedno pove, kar misli, in sklepa, da se je moški nekako kar ustrašijo.

Doma se počuti odveč in misli, da starša ne moreta brez nje. Oče je bil vse življenje osoren in dominanten do mame, nikoli ni ničesar naredila prav, tako da je gospa bolj kot ne tiha, skrbi za moža in gospodinjstvo. On kar naprej godrnja in je nikoli ne pohvali, ji ne da priznanja za ves trud, ki ga vlaga v to, da ima mož znosno življenje doma. Je požrtvovalna žena, saj ji ne preostane nič drugega. Zagotovo vsakdo od vas pozna kakšen podoben par.

Podobno osoren in gospodovalen način ima do hčerke, in sicer jo je še do pred kratkim obravnaval kot majhno butasto punčko, ki nikoli nič ne naredi prav. Karkoli jima je skuhala ali pomagala pospraviti po njunem stanovanju, jo je vedno nadrl in ji povedal, da nima pojma in da normalno, da je noben moški noče. Očetovi očitki so seveda v njej ustvarili 'program', da iz nje kot ženske nikoli nič ne bo in da je seveda nihče ne bo maral, ker je nespretna in nesposobna ženska. Njena samozavest je bila zelo nizka, zato se je tudi oglasila pri meni, da poišče pomoč ter okrepi zavedanje, kaj lahko še naredi, da bi spremenila svojo matrico, ki jo je vanjo 'naselil' oče s svojimi mnenji in komentarji, pa v resnici ni njena, četudi je v njej.

Vedno poudarjam, da je do staršev treba biti spoštljiv, četudi so nam mogoče z vzgojo in slabim zgledom marsikaj slabega in škodljivega povzročili, a kot vemo, bodo vsi starši dejali, da so nas vzgajali, kot so vedeli in znali ter v najboljši veri, da je to za nas v redu. S takšnimi izgovori se sicer sama ne morem strinjati, a razumem starejšo generacijo staršev, ko še ni bilo pravega znanja o zdravi vzgoji, da so tako delovali, dandanes pa ob takšnem nemogočem izgovoru dobim pike, ker se povsod podarja, kako pomembna je primerna in kakovostna vzgoja sodobnih otrok.

Skratka, naša opisana dama je po nekajmesečnem ukvarjanju s sabo in ozaveščanju, koliko škode je v njeni ženski samozavesti naredil oče s svojimi neprimernimi komentarji, zmogla pogum, da mu je spoštljivo povedala, da ne želi več poslušati njegovih kritik, da želi, da jo kdaj tudi pohvali. Oče jo je pogledal brez besed in se nekaj dni ni hotel z njo pogovarjati. Ko je nato stopila k njima v kuhinjo, da mami pomaga skuhati nedeljsko kosilo, jo je oče nežno pogledal in se z njo začel pogovarjati o novostih, ki so jih trosili s TV-zaslona. Njegov pogled in glas sta bila drugačna, je poročala, ni bilo sarkazma in kritičnosti v njih. Energija med njima se je spremenila. Sicer se ji oče ni nikoli opravičil, a v sebi je vedela, da se je otresla spon njegovega programa.

Zdaj verjetno predvidevate, da je kot princeska iz pravljice našla tudi svojega princa. Pravzaprav ga je res, a je iz tujine in nima srca pustiti staršev samih, brez njene pomoči. Vidite, kako pomemben je odnos do sebe in lastnih strahov, vzorcev, programov in matric, ki jih v nas vsadijo naši starši? In še bolj pomembno se je tega pravočasno zavedati, in to preseči. Ni enostavno in ni bližnjic, a nagrada je velika.

Liza - 02/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 02/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.