Verjetno številni med vami, drage bralke in bralci, niste ravno poglobljeno razmišljali o svojem poreklu, od kod izvirate, kakšen je vaš recimo temu genetski kod, kaj lahko sami v lastnem razvoju osebnosti razvijete ali nadgradite in kako so spomini iz otroštva dejansko močni gradniki sedanjega zavedanja lastnega sebstva in identitete.

Očitno sem danes v svoji kreativni energiji pisanja in razmišljanja malce bolj filozofska ali pa preprosto srečna, da sem imela priložnost pred nekaj dnevi ponovno obiskati dve že malce ostareli teti v mestu mojega srečnega otroštva – Beogradu. Moj oči se je po vojni namreč rodil v tem prelepem mestu očetu Slovencu, zato imam lep slovenski priimek Kuhar, in mami, moji babici, ki je v Beograd prišla pred vojno z otoka Krka. Torej sem genetsko malce 'zmešana', kajti moja mami je popolnoma slovenske krvi.

Skratka, vedno se potrudim, da obiščem teti, pa še nekaj sorodnikov živi v nekdanji prestolnici skupne države, ki jo zadnja leta pospešeno obnavljajo in urejajo. A meni je bolj kot to pomembno, da se naužijem čiste družinske ljubezni, ki mi jo s svojo ljubeznijo vedno znova dajeta moji dragi tetki. Nesebično in navdušeno srečni sta bili, ko sem ju obiskala in sta vneto budili spomine na to, kako sem že kot še ne dvoletnica prišla k njim na obisk, kako sem osrečevala babico in dedka, saj sem bila prva vnukinja in so me vsi crkljali in razvajali od spredaj in zadaj. Vsako leto sem bila med počitnicami po več mesecev pri njih in sem uživala v velikem mestnem parku Tašmajdanu, pa na Kalemegdanu hranila ljubke veverice, pa v centru mesta jedla jagodni sladoled in hrenovko v štručki.

Z babico sem morala skoraj vsak dan obiskovati mašo v katoliški cerkvi Sv. Antona, ki jo je zgradil naš mojster Jože Plečnik in je v predelu Beograda, ki se imenuje Zvezdara, in ker mi je kot otroku bilo vedno zelo dolgčas med mašo, sem občudovala arhitekturo, vitraže na oknih ter druge detajle, ki si jih je zamislil Plečnik, sem verjetno od tiste zgodnje dobe njegova velika občudovalka. Mojih prelepih in srečnih spominov je nešteto, vedno so povezani z neskončno dozo ljubezni in pozornosti te moje Kuharjeve žlahte.

Ko so me moji viharji življenja pozneje močno premetavali, vem, da sem nekajdnevno zavetje poiskala pri njih ter se napojila te njihove ljubeče naklonjenosti in ljubezni ter se podala v vizijo lastnega prenovljenega in srečnega življenja. Zakaj danes o tem razmišljam? Menim in vse pogosteje ugotavljam, da tisti, ki niste imeli sidra ljubezni od staršev, starih staršev ali širše ljubeče in skrbne žlahte, tudi v odrasli dobi težko funkcionirate v odnosih, ker nimate napete varnostne konstrukcije brezpogojne ljubezni, ki nam jo lahko dajo le naši bližnji, ki nas tudi sprejemajo takšne, kot smo, z vsemi minusi in plusi.

Če niste dobili dobre ljubeče injekcije kot otrok, potem nimate vzorca in programa, kako ljubezen in predanost posredovati naprej svojim otrokom pa tudi partnerjem. Zato vas danes pozivam, da se poskušate domisliti in se spomniti srečnih trenutkov iz vašega otroštva, ko so pomembni odrasli skrbeli za vas. Naj vas ta spomin ogreje. Ali znate tudi vi sami dajati naprej svojo ljubezen in pozornost? Ali za to pričakujete kaj v zameno? Bi se radi naučili, kaj to pomeni biti sebi pomembni tudi v odrasli dobi, ko smo preplavljeni z različnimi izzivi in morebitnimi neuspešnimi zvezami? Oglasite se.

Liza - 19/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.