Kaj sploh so toksični odnosi v partnerskem odnosu?

To je odnos, ko partnerja nista več zaveznika, prenehata biti sodelavca v skupnem dobrem za družino ali zase in postaneta tako rekoč sovražnika. Iščeta napake pri drugem, cufata drug iz drugega najbolj moreče in težke teme, na katere obešata pretekle zamere, očitki letijo, neprestano se prepirata, kar zagotovo vsi poznamo iz te ali one zgodbe.

Predvidevam, da smo vsi že kdaj bili v odnosu in situaciji, ko nas je napadel partner ali partnerica, ko nismo imeli odgovora. V sebi smo nabirali jezo in maščevalnost za storjene napade, ki seveda na dolgi rok povzročijo rušenje naše ljubeče privrženosti odnosu in se pretvarjamo v osebe, ki iščemo vzvod, da bi lahko napadli nazaj. To je v nas, saj naša bolečina terja povračilo. Tako se kreira strup, torej toksičnost, ki zastruplja odnos.

Ko pride do oblikovanja strupenega partnerskega odnosa, ne izbiramo sredstev, da bi poškodovali 'nasprotnika' nazaj, torej osebo, s katero delimo življenje in imamo družino. Sploh ženske smo znane po tem, da znamo iz preteklosti, tudi več let nazaj, vleči na plano nepredelane očitke in zamere, s katerimi serviramo svojemu moškemu, ko se je treba spet kregati in dokazovati drug drugemu, kdo ima bolj prav in kdo je naredil večjo napako. Se vam zdi to kaj podobno zdravemu in zadovoljnemu odnosu?

V toksičnem odnosu ne spoštujemo partnerja in njegovega mnenja, saj vsiljujemo svoje. Komunikacija je verbalno in energetsko po navadi nasilna, ogromno je vzdignjenih poudarkov, lahko tudi kričanja, češ, če bom bolj glasna od njega, ga bom premagala in me bo poslušal. Kot do zdaj že vemo, je to oblika nasilja, ki seveda povzroči, da se druga oseba v takšni komunikaciji bodisi pripravi nazaj na napad in tudi sama izvaja verbalno in psihično nasilje bodisi se izklopi ter potisne jezo in bes zaradi nemoči, ker ne zmore ali ne zna reagirati na napade partnerja.

Pogosto se dogaja, da pride kot maščevanje tudi tiha maša, ko se ignorirata, torej potemtakem sploh ni nobene komunikacije, kar pomeni, da se bistvo, zakaj sta se kregala, ne razreši, ampak gre direktno pod preprogo in se tam nabirajo vsi nerazrešeni izzivi skupnega življenja. Rešeno ni nič, zato tudi ni napredka ali okrepitve odnosa na bolj zdravih temeljih.

Pri toksičnem odnosu ni veliko možnosti za pripravljenost obeh partnerjev, da bi bila sposobna sklepati kompromise, torej neko srednjo pot, ki bi prinesla določen dogovor, ki bi se ga nato oba držala. Ne, eden mora premagati drugega, pa četudi bodo zato posledično trpeli vsi družinski člani. Toksičnost partnerskega odnosa se kaže tudi v tem, da prek otrok nasprotujeta navodilom, ki jih dajeta eden in drugi otrokom, torej ne oblikujeta potrebnega zavezništva med staršema, temveč rušita zaupanje in varnost otrokom, ki opazujejo medsebojni boj ali celo dolgoletno vojno med staršema, kar lahko zelo destruktivno vpliva na mlado osebnost.

Kakšen zgled pa sta starša otrokom, ko se prepirata in nikoli ne nehata dokazovati, kdo je močnejši v kričanju ali v tem, da vedno znova odpirata nerešene tematike? Vse to pripelje do tega, da se lahko hitreje zagledamo v drugo osebo, ki nam nakloni nekaj več pozornosti in topline. In to je že zgodba o nezvestobi. Pridite na delavnico, govora bo o tem in še marsičem.

Liza - 21/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 21/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.