V naši prelepi deželici smo postali obsedeni z dobrodelnostjo. Na vsakem koraku želimo pomagati soljudem, ki so se znašli v socialni stiski.

Na slovenskih ulicah je vse več brezdomcev, vse več obupancev, ki prosijo za pomoč. In vse pogosteje srečamo upokojenca, ki sramežljivo dvigne prazno dlan. Že pred leti me je pretresla podoba očeta z dvema otrokoma, vsak dan ju je peljal v razdeljevalnico hrane na topel obrok. Korak, ki ga človek naredi, da prizna svojo bedo in prosi za pomoč, je velik in grozljiv. Izguba dostojanstva je človekov največji padec.

Kako malo je treba, da zdrsnemo na dno. Ko ti enkrat odklopijo elektriko, gre vse še samo navzdol, mi je povedal znanec, ki se je na srečo izmazal. In kako reagiramo tisti, ki za zdaj še lahko plačujemo položnice in davke? Tako, da smo dobrodelni. Da nekaj od svojega denarja prispevamo za tiste, ki jim sreča ni bila mila. Kakšen evro stisnemo na ulici v dlan upokojenki, ki nam s sramom zaupa, da se ne spominja več, kdaj je nazadnje jedla meso. Sodelujemo na dobrodelnih akcijah, pretreseni poslušamo radijske oddaje, kjer lahko slišimo grozljive zgodbe revnih otrok, bolečino mater samohranilk ...

Vse to nas žene, da še bolj darujemo drobiž, stare obleke, smo celo donatorji, botri itd. Vse to pa v resnici počnemo iz strahu, da se tudi nam ne bi zgodilo nekaj podobnega. Upamo, da če bomo kdaj sami v podobni situaciji, da bodo takrat tudi nam ljudje priskočili na pomoč. V resnici nismo dobrotniki, ampak prestrašenci, ki se bojimo predvsem zase.

Ne tako daleč nazaj sem na televiziji slišal slovensko političarko, kako je izjavila, da pomaga trem otrokom, trem družinam, ki težko živijo. Neki drugi politik pa je rekel, da redno daruje brezdomcem. Mislil sem, da bom bruhal. Da jih ni sram!! Izvolili smo jih zato, da bodo v državi ustvarili takšne pogoje, da ne bo nikogar, ki bi moral svoje otroke vsak dan peljati na kosilo v razdeljevalnico hrane. Zaupali smo jim svoje dostojanstvo, oni pa so se podelali nanj.

Ljudje, ki danes živijo v strašni bedi in iz obupa nad brezizhodnostjo delajo samomore, o tem časopisi ne poročajo, niso krivi za svoj položaj. In mnogo več jih je, kot nas prepričuje statistika, ki manipulativno prekriva dejansko podobo prave bede v prelepi alpski deželi. Sebična politika in politiki, ki jih potrpežljivo gledamo že dve desetletji, so krivi za takšno socialno stanje, pa naj še tako vneto kažejo s prstom drug na drugega.

Oni so krivi! Vsi po vrsti! Oni so že več kot dvajset let pri koritu! Oni se ukvarjajo s strankarskimi razprtijami in bitkami, v resnici pa samo ščitijo drug drugega, ne glede na strankarsko pripadnost. Oni solidarno skrivajo podatke o davčnih oazah, kamor so speljali naše nacionalno bogastvo. Oni nočejo, da bi državljani izvedeli imena največjih izvoznikov pokradenega denarja. Oni si hitro izmislijo kakšno afero, da bi prikrili dejansko stanje in speljali pozornost drugam. Oni in njihovi družinski prijatelji so nas pokradli in razprodali deželo mimo naše volje! Oni so vampirji! Mi pa naj bomo dobrodelni!! Naj pomagamo drug drugemu z drobižem, s katerim ne moreš niti živeti niti umreti. O, kakšen cinizem!

Se voditelji zavedajo, kaj se bo zgodilo z njimi, če se bo ljudem odbilo, če jim bo zakuhalo, ko bodo nekega dne spoznali, da ne morejo ničesar izgubiti, razen svojih življenj. Takrat ne bo lepo. Ne v Sloveniji ne v Evropi.

Nova grška politika politikov brez kravate je morda zadnja šansa za mirno spremembo Evrope.

Lisa - 13/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 13/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.