Včeraj mi je ponovno uspela ena od mojih precej tipičnih potez, ki se lahko zgodijo le furjastim, nepremišljenim ljudem. V pralnem stroju mi je uspelo oprati nov mobilni aparat, ki sem ga dobila za rojstni dan.

Saj vem, vsak me vpraša: "Pa kako ti je to uspelo." Ne vem, z lahkoto! Na hitro sem dajala perilo v pranje, nujno se mi je zdelo, da moram vreči v stroj še športne hlače, ki sem jih imela na sebi, hop in že so bile hlače skupaj z mobitelom v vrtečem se stroju. In ko sem nato živčno iskala svoj mali ljubki aparat po stanovanju, mi je po nekaj minutah kapnilo: oh, ne, pere se skupaj s hlačami, in to z vsemi mojimi fotografijami, posnetki, aplikacijami ... Lepo opranega, a 'mrtvega', sem nato po navodilih Googla položila v riž in prosim vas, da skupaj z mano držite pesti, da ponovno pokaže vsaj malo znakov življenja. Mislim, da je bil to prvi mobitel, na katerega sem se resno navezala in sva našla res lepo simbioza na tem svetu.


A kaj hočemo, saj je bil samo mobitel, in če ne bo vstal od mrtvih, bo pač treba po novega. In ko sem šla v ponedeljek zjutraj malce sitna najprej na fitnes in nato seveda takoj na obisk k mojemu mobilnemu operaterju, sem pred garažo za kolesa našla štiriperesno deteljico. Oh, ne veste, kako sem se je razveselila in čisto zares začela verjeti, da je to verjetno znak, da mi ne bo treba imeti stroškov z novim mobitelom in da bo to res en tak super, srečen teden. Saj vendar pravijo, da hrabre spremlja sreča, in če pranje mobitela v stroju ni dovolj velika hrabrost (okej, neumnost, no), da mi prinese srečo, potem pa tudi ne vem.


A tudi če mi tokrat sreča ne bo povsem naklonjena, naj vam povem, da je bila z menoj to poletje že zelo radodarna. Najprej je poštena najditeljica našla hčerkin mobitel in ga prijazno vrnila v njeno hlipajoče naročje (ja, smo družina, ki se zelo naveže na svoje ljubke mobitele). Le nekaj dni pozneje pa je meni uspelo iz košarice na kolesu izgubiti denarnico, in ko še sama nisem vedela, da sem ostala brez vseh kartic in dokumentov, me je že klical prijazni policist, da naj nič ne skrbim, da ima on mojo denarnico na postaji. Ja, saj vam pravim, sem precej furjast, šlampast tip človeka, ki ves čas ve, da narobe dela, a tiho upa, da se bo na koncu vse izteklo dobro. Čutim, da ima moja sveža štiriperesna deteljica čudežno moč in da mi bo to poletje sreča naklonjena vsaj še tokrat. Jeseni pa pač začnem novo odisejado svojih nekontroliranih podvigov in izgub.

Tina, glavna urednica

Liza - 33/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 33/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.