Mmmmm ... jutro. Tako posebno in tako težko pričakovano.

S škržati, ki tekmujejo, kdo bo glasnejši, oslom, ki z glasnim riganjem zbuja tudi sebe, sem prepričana, starimi ribiškimi čolni, ki s tako zelo prepoznavnim in meni dragim glasom opozarjajo na vrnitev zgodnjih ribičev, in galebi, ki komaj čakajo, da bodo dobili svoj zgodnji zajtrk.

Kakšno sožitje in kakšno jutro! Tako mirno, sproščeno in brezskrbno, sveže in brez oblačka na nebu ... Lep dan bo.

Hodim po poti, ki jo zdaj že dobro poznam, peščeni in obrobljeni z grmovjem, mimo vseh skalnih plošč, na katerih turisti lovijo sončne žarke in se prepuščajo domišljiji, pa malih plaž, kjer se ustavljajo čolni vseh vrst, in si parček ali mlada skupina turistov ustvari svoj košček sveta vsaj za en dan. Ampak danes ni še nikogar! Prva sem! Kakšen dober občutek! Kot bi bila sama na svetu, kot bi bilo vse morje samo moje. Moje in od galebov. Uživam. Ustavim se pri figovcu, ki me pozdravi s prijetno sladkim vonjem, utrgam par še jutranje hladnih fig in najlepši list shranim v knjigo, ki jo bom brala te dni, mogoče. Počasi stopam do košatega borovca, ki mi je enkrat že ponudil prijetno zavetje in senco, in se zazrem v daljavo. Nikjer nič in nikogar, le samotna jadrnica, ki drsi po mirni gladini, in Jonathan, ki jadra visoko pod nebom. Sonce pa vedno bolj žari.

In potem ga zagledam! Moj kotiček! Še vedno je tam. Končno! Kako zelo sem ga vesela! Pozabim na vse, kar je in kar je bilo, in kot bi začela čas šteti od začetka, tistih nekaj korakov stopim še hitreje, zmečem vso kramo po tleh in stopim proti skali, ki jo je nekdo pred kratkim porisal, pa na drobne kamenčke, ki so jih nanesli valovi in v ... vodooo! Brodim sem in tja in se smejim. Zmotim jato malih ribic, se ustavim in pustim, da priplavajo do mene, ko me začnejo prijetno drobno grickati, pa se komaj zadržujem, da ostanem pri miru. Opazujem vedno nove, potem pa ... kot bi še moje zadnje misli odplavale z njimi. Ko ni več niti tistega trenutka, ki sem ga ujela pod svojim borom. V trenutku, ki ga 'ni', v morje kapljic samo zdrsnem. Aaah, kakšen užitek!

Še malo!

Liza - 25/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.