Zadnji mesec se angleški mediji in skupaj z njimi pač vsi širni 'trač plonkači', s slovenskimi vred, na veliko ukvarjajo z novim kraljevim družinskim članom. Okej, dojenčki so luštkani, srčkani, ampak po mojem mnenju kraljevi čisto nič bolj kot tisti navadne, rdeče krvi.

Zakaj za vraga bi se praktično ves svet tako neznansko veselil enega britanskega dojenčka, čigar mame in očeta tako ali tako nihče v resnici ne pozna, ko pa vsako sekundo na svet priveka kakšno malo bitjece, ki je luštkano za pojest?

Okej, ni več veliko kraljev in kraljic, princev in princes, ki nas tako burno spremljajo v vseh otroških pravljicah, zgodbah in filmih, a vseeno ... Zakaj ljudi še vedno tako dražijo ti ljudje za tistimi težkimi zidovi svojih prevelikih palač? Ali so tako zanimivi le zaradi vsega bogastva in moči, ki jo imajo v rokah, ali so zanimivi, ker v resnici vsi še vedno verjamemo v pravljice?

Mene sicer malo bega tale mladi očka, princ William, ker v mojih pravljicah so imeli vsi princi močne, goste lase in se nikakor v vetru niso borili le s 30 svetlimi laski na glavi, a vseeno je čar očarljivih, čednih, močnih in gostolasnih princev podrl že njegov oče Charles.

Okej, Kate Middleton se je uspelo iz navadne državljanke preriniti do statusa princeske in ima srečo, da ji po pravilu pravljic veliko pozornosti jemlje bolj nagajiva in spogledljiva sestra Pippa (ki je svet očarala s svojo zadnjico), a vseeno so v mojih pravljicah nastopale bolj nežne, svetle in milozveneče princeske.

Ampak na neki način se mi zdi, da znajo Britanci, tudi zaradi svojih spretnih medijev, iz vsake stvari narediti velik cirkus – lani je bila kraljeva poroka, letos je rojstvo prestolonaslednika, vmes je ves čas nogomet, pa Victoria Beckham, Andy Murray in Wimbledon ...

Angleži so mi po svoje prav všeč, saj znajo iz majhnih  stvari narediti veliko reč.

Spomnim se, da smo z angleško družino, pri kateri sem živela dve poletji, glasno in bučno odhajali na piknik, gospa je več ur pokala hrano v košare, otroci so bili preč od veselja, gospod je ponosno hodil po hiši, kako je razveselil svojo družino ... Potem pa smo šli 100 metrov stran od hiše, tja do Temze, in na prvi klopci pojedli vrečko čipsa in nekaj mrzlih hrenovk.

Ja, prav to znajo Angleži, znajo se vživeti v zgodbo, kar nam morda malo manjka. Ko se rodi kraljevi otrok, oni proslavljajo, se veselijo, kupujejo kavne lončke s kraljevimi emblemi in obrazi. Ko zmaga Andy, so srečni, kot da je zmagal njihov sin. In ko gredo na piknik na bližnjo klopco ob svoji hiši, imajo občutek, da so preživeli čudovit dan v naravi.

Mi pa smo sitni in hočemo vedno nemogoče – za vsak piknik moramo osvojiti vsaj kakšen manjši Triglav, da se počutimo v naravi, od svojih športnikov zahtevamo, da slavijo vsako leto, in ne tako kot Andy le vsakih 77 let, in žal nimamo kraljevih dojenčkov, katerih rojstva bi se razveselili.

Pa naj živijo kralji in kraljice, princi in princese – tako vsaj še odrasli sem ter tja beremo pravljice, in ne le dolgočasnih poročil o krizi.

Tina, glavna urednica