Mir in tišina. Samo dež. Na cesti, po kateri se peljem. Okrog hiš, mimo katerih se vozim. Po ulicah, kjer osamljeni pešec hiti po opravkih, se izogiba lužam in si želi, da bi ostal čim bolj suh. Vse, kot da se je ustavil čas.

Oh, da se je le! Da je le začelo deževati. Končno! Ne samo zaradi narave, ki je bila žejna že dolgo, tudi zaradi nas, da smo se umirili. Kdo le bi nas sicer ustavil? Če bi ves čas sijalo prijetno toplo ali vroče poletno sonce, ki bi nas vleklo ven v naravo že od prvega jutranjega svita pa do pozne večerne zarje? Kdo? Danes, ko vse tako hiti … ko marsikdo niti ne ve, kam in zakaj. Je kje sploh (še) kdo, ki bi rad ali bi se mu zdelo celo bolj pametno, da smo tihi in počasni, tihi in umirjeni? Tihi, pa vseeno dejavni? Celo za otroke so psihologi pred kratkim ugotovili, da potrebujejo mir, da je dobro, da jim je včasih celo dolgčas. In starejši, prav gotovo bi tudi oni bili hvaležni za počasnejši tempo vsakdana. Vsakdo pravzaprav.

Kaj nas torej tako preganja? Kaj in kdo? In zakaj? Da potem, ko ne zmoremo več, bežimo in iščemo oaze miru, kjer si moči naberemo za naslednjih pet dni v tednu. Vsaj večina, številnim tudi to ne uspe. Iščemo in si izmišljujemo na stotine možnosti in priložnosti za odklop od vsakdana, jih beležimo, da jih bomo nekoč obiskali, in sanjamo o drugih, begamo od ene ideje k drugi, miru pa ni.

Res lahko mir začutimo tudi v gneči trgovskega centra ali vrvežu na mestnih ulicah … če le vemo, kaj iščemo, se zatopimo v svoje misli in izklopimo zunanji hrup. Pa vendar … Morje in jezera, hribi in osamljene planote, na drugi strani pa nakupovalni centri in turistično oblegani kraji, je to sploh mogoče primerjati?!

Ne. Še vedno je in ostaja narava tista, ki nam daje svetlobo in energijo, moč in navdih. Tudi ko dežuje. Ni bolj prijetnega sprehoda, kot je sprehod v visokih gumijastih škornjih, nepremočljivem plašču in dežniku nad glavo … po majhni vasici s starimi hišami, ki v nas prikliče spomin na obisk pri babici, ali gozdu, kjer se zdi, da slišimo vsako kapljico, ki pade z neba na mokro listje, in ujamemo vonj, v katerem lahko uživamo le pod drevesi. Poskusite.
In uživajte!

Blanka Todori

Liza - 39/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.