Po dolgem dnevu stojite v vrsti na blagajni. Zdi se, da se kolona nikamor ne pomika. Za vami je mama z otrokom, ki vsake toliko zakriči. Mama mu tiho prigovarja in ga miri, otrok pa še vedno kriči in spušča čudne glasove.

Mama z eno roko drži denarnico in voziček, z drugo pa otroka. Otroka spusti le toliko, da bi na tekoči trak zložila stvari, ki jih ima v vozičku, medtem pa se otrok spet zažene nazaj proti policam. Mama ga prime, otrok vpije in se togotno usede na tla. Zavijete z očmi in ženski namenite tisti 'kako ne morete obvladati svojega otroka' pogled. Morda celo pripomnite kaj o tem, kako bi mu vi že pokazali, zagotovo pa si to mislite. Komaj čakate, da zapustite trgovino, medtem pa otrok še vedno kriči in noče vstati. Vsi se obračajo in strmijo v mamo, češ, kaj bo naredila, in nihče ne razume, zakaj otroku morda enostavno ne zagrozi, ga ošteje.

In medtem ko sami pri sebi sodite in si ustvarjate mnenje o (ne)vzgojnih ukrepih ženske za vami, spregledate, kako zelo se trudi, da bi njen otrok in ona ostala mirna. Da bi vsaj enkrat lahko v miru nakupila stvari, ki jih potrebuje, da bo pripravila kosilo. Ne zavedate se, da jo čaka še pot do doma s tem otrokom v eni roki in polno vrečko nakupljenega v drugi. V vsem svojem domišljavem obsojanju ne vidite, da ne gre za nevzgojenega otroka, temveč za otroka s posebnimi potrebami. Še več, gre za otroka z motnjo v duševnem razvoju.

Ne opazite, da jo boli roka ali hrbtenica, ker mora neštetokrat na dan dvigniti svojega šestletnika in ga pomiriti. Ne veste, kako ji je hudo in kako težko. Ne le da ima ta mama, ki stoji za vami v vrsti, težek dan, ima težek teden, mesec, ima težko leto. Ta njen otrok ni bil vedno tak. Včasih je bil nežen in mil. Pa je pred nekaj meseci prišel v tisto težko obdobje trme. Tega ne počne nalašč, enostavno drugače ne zna. Mama se z njim ne more pogovoriti o tem, kako naj se obnaša v trgovini. Ker otrok ne govori. In ne razume. Pa si najbolj na svetu želi, da bi lahko govoril. In če bi znal, bi povedal, kaj čuti, verjemite, z besedami bi ji narisal največje lepote. Narisal bi ljubezen. In poljubčke. Najslajše poljubčke, kar si jih lahko zamislite.

Zato naslednjič, ko bo v trgovini za vami v vrsti stala mama s tem otrokom, pomislite. Ustavite se. Počakajte. Morda jo celo spustite naprej. Ali pa greste celo tako daleč in jo vprašate, ali ji lahko kako pomagate. Vendar je nikar ne obsojajte. Vedite, da se vsakodnevno trudi, da bi bil njen otrok kar se da socializiran, da bi razumel, kako se mora obnašati, da bi zmogel počakati in da bi znal ločiti med prav in narobe.

Poglejte z druge strani, poskušajte se postaviti v njeno kožo. Za trenutek se ustavite in videli boste, kako zelo je utrujena. Utrujena, ker je ponoči bedela ob njem, ko je imel v tem tednu že četrtič epileptične napade. Videli boste njen trud, kako močno se trudi, da bi bil njen otrok samostojen. Začutili boste njeno nemoč. Kako nemočno se včasih počuti v tem svetu, ki ni narejen za njenega otroka. Njeno neznansko željo, da bi ga pripravila na svet. In njen ponos. Ponos, ki preseže vse druge, negativne občutke, ki se tako tiho in neslišno prikradejo v njene misli. Kajti, kljub vsemu, svojega otroka ne bi spremenila za nič na svetu. Bolj kot vse pa si želi, da bi lahko zanj spremenila ta svet.

Katja Barlič

Lisa - 41/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 41/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.