Stojim v vrsti v lekarni. Trije smo, dva pred menoj.

Se ne obremenjujem, ker je zunaj nekaj čez trideset stopinj in tako gosta sopara, da bi jo lahko z žlico zajel, notri pa prijetno hladen in suh, četudi na polno klimatiziran zrak. Gospa, ki je na vrsti prva, farmacevtki čez marmornat pult pomoli otečeno dlan. Nekaj me je pičilo, je dohtarca rekla, da naj pridem po kremo in flonidan.

S pogledom ošvrknem njeno roko in je res videti neprijetno. Na zgornji strani dlani se je nekaj, kar je morebiti še včeraj bil pik, zdaj razlezlo v ploščato oteklino v velikosti manjše slovenske občine. Kar celo tableto vzemite, enkrat na dan, ji malce rezervirano svetuje farmacevtka, ki je sodeč po oteklini bržda hotela predlagati kakšno bolj nadstandardno dozo. Gospa pokima, vpraša nekaj nujnih lekarniških vprašanj, da njenih 5 minut s kvalificiranim medicinskim osebjem ne bi šlo v nič (Kdaj pa naj bi potem minilo, kaj pa mislite, da je to bilo, a kar takoj pojem eno) in se potem mukoma poslovi, a ne prej, preden iz denarnice ne izvrže nekih dvanajstih evrov in drobiža.

Sledi mladenič z mamo. Nekaj ga je pičilo v uho in zdaj ima otečeno. Mama pokaže na mladeničev popolnoma rdeč levi uhelj, ki je za dve številki večji od desnega. "Koliko tehtaš?" Vprašanje farmacevtke se mi je za to diagnozo zdelo popolnoma naključno, a mu je potem na podlagi tega podatka odmerila neko zdravilo proti alergiji. Še eden torej, ki ne prenaša dobro bližnjih stikov z žužki. Z malo vrečico rešilnih pripomočkov, ki je starša olajšala za skoraj deset evrov, mama in sin zapustita lekarno.

Kako vam lahko pomagam? Na vrsti sem. Kislo se nasmehnem farmacevtki, dvignem roke v polovični skomig in rečem: Tudi mene je nekaj pičilo. In ni bila šala. Dvojni pik, ki je po treh dneh še vedno tako nemarno srbel, da me je zjutraj zbujal iz sna, je zahteval strokovno pomoč. In farmacevtka mi je to pomoč hitro našla. V obliki kapljic. Eno kanete na pik in rahlo vtrete. Sliši se enostavno. Pet evrov in osemdeset centov. Pomislim na stranke pred sabo, v glavi na hitro seštejem našo kolektivno finančno škodo in po tiho začnem premlevati možnost, da so vsi ti insekti, ki po novem pičijo tako strastno, da moraš v lekarno, morebiti kar na avtorski pogodbi s farmacevtskimi firmami. Ker dva sta naključje, trije smo bili pa že vzorec.

Liza - 34/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 34/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.