En najbolj bizarnih trenutkov slovenske različice kviza Lepo je biti milijonar se je zgodil, ko je Vlado Poredoš, pevec Orlekov, padel na prvem vprašanju, ki je spraševalo o novem letu, ki da naj bi padlo na petek trinajstega. Stara šala, s katero smo se že v osnovni šoli norčevali iz praznoverja, je skupaj s kančkom treme ob ždenju na vročem stolu terjala krvni davek in Vlado je imel srečo, da se je to zgodilo malce pred velikim pokom YouTuba, sicer bi se po spletnih ogledih kosal s požigalcem in se spraševal: "Kaj ti bo milijon, če imaš lahko koledar?"

Zdaj pa je koledar kar naenkrat s seboj prinesel trinajstko, ki se ji ni mogoče ogniti. Vse leto nas bo motrila s slehernega datuma, ki ga bomo zapisali, in nam zlovešče mežikala, naj se le pazimo, saj nas lahko nesreča čaka že za prvim vogalom. Ker ne živimo sredi prostranih planjav, kjer bi se lahko premikali zgolj po ravnih cestah brez vogalov, moramo to nesrečo oziroma možnost nesreče, ki se nam lahko zgodi, nekako eliminirati. Saj ne, da bi bil vraževeren, ampak zdrava mera previdnosti ni še nikoli škodovala. Sploh, ko se je konec sveta po majskem štetju izkazal za navaden larifari in sem moral peš od prijatelja do prijatelja in sem vsakega od njih prosil, naj bo tako prijazen in mi vrne moje tuzemske dobrine, ki sem jih v prepričanju, da našemu planetu ostaja zgolj še nekaj dni, sredi decembra velikodušno razdal, da mi ne bi ovirale prehoda na novo, višjo raven zavedanja.

Novo leto sem tako pričakal opremljen, kot se šika. Na silvestrovo sem si za pas privezal mošnjo soli, da jo bom po potrebi metal čez levo ramo. Okrog čela sem si nataknil očala za nočno opazovanje, če bi moral ponoči po cesti, da se ne bi slučajno sprehodil pod kakšno lestvijo, prislonjeno ob zid. Na telefon sem namestil visokofrekvenčni zvok, ki bo odganjal črne mačke, še preden se bodo sploh napotile v mojo smer, kaj šele, da bi tuhtale o prečenju moje poti. V levem žepu je bilo super lepilo za urno sestavljanje naključno razbitih ogledal. V desnem žepu vaza, da jo po potrebi razbijem in si prinesem srečo.

Pri slednjih dveh postavkah na seznamu sem se malce ustavil. Če črepinje prinašajo srečo, zakaj razbito ogledalo, ki se po vsaki logiki prav tako razleti na črepinje, povzroči sedem let nesreče? Katera vraža laže? Črepinjska ali ogledalna? Ali je vse odvisno od zrcalnosti črepinj? Črepinje ogledala sedem let nesreče, črepinje glinenega vrča sreča, pri črepinjah steklenice pa se odsevnost in črepinjavost okrajšata in nimata nobenega vpliva na prihodnost osebe, ki je postorila razbijanje dotičnega predmeta.

Tuhtajoč o tem temeljnem vprašanju človekovega obstoja, ki se ga je filozofija nepredstavljivo ogibala vse do tega silvestrskega večera, sem globoko zatopljen v misli zaspal, ne da bi se pritaknil pijače in jedače na bogato obloženi praznični klubski mizici. Ko sem se na novega leta dan prebudil, sem interesantno ugotovil, da me ne boli glava. To je bil prvi prvi januar po dolgih letih, da sem se prebudil brez mačka. Očitno so ukrepi proti nesreči delovali. Veselo sem zakorakal proti kopalnici in se spotoma spotaknil ob zložljiv dežnik, ki mi ga je pod jelko pustil Dedek Mraz, da se je ta z glasnim tleskom in šuštenjem svežega poliestra odprl sredi dnevne sobe.

Boštjan Gorenc - Pižama