Imam obupno karmo s parkirnimi prostori.

Z leti sem to obrnil v svojo korist in se niti več ne poskušam drenjati pred vhode nakupovalnih središč, v neki fantomski potrebi, da avtomobil pustim manj kot 5 metrov od vhoda. Tako se kar nemudoma zapeljem na obrobna parkirišča, kjer brez frustrirajočega manevriranja in žuganja gosposko zapeljem na enega od neštetih praznih parkirišč in se potem s še vedno zdravim pulzom sprehodim do želenega objekta.

Na ta način sem pred nekaj dnevi parkiral pred športnim centrom (tja sem šel na kavo, da ne bo koga začela grizljati slaba vest), sredi polja praznih parkirišč, široko odprl vrata, elegantno in brez težav smuknil na plano, vdihnil topel poletni zrak in se veselil sprehoda po še prijetnem dopoldanskem soncu tistih dvajset metrov do same lokacije. Le nekaj sekund za mano na isto parkirišče pripelje nov avto. V njem par, sodeč po registracijski tablici uradno iz okolice Celja. In frajer se parkira naravnost ob moj avto.

Na vse strani prazni parkirni prostori, a se on zagozdi točno ob moj avto, nato pa se previdno kobaca skozi tri četrtine odprta vrata, pazeč, da z vrati ne butne (preveč) mojega avta. Zakaj? Je to neki potuhnjeni čredni nagon, ki mu je velel, da bo sredi desetine praznih parkirišč njegov avto kljub vsemu najbolj varen ob drugem avtomobilu?

Potem pa mi postane jasno, kakšen tip človeka je to. Tisti, ki se ob obisku javnega stranišča počuti tako osamljenega, da v vrsti praznih pisoarjev stopi tik ob tega, ki ga uporabljam. Po možnosti mi še pokima. Češ, takle mamo, ne? Sumim, da človeku manjka bližine. Ali pa le občutka za osebni prostor. Kar pa je v tem svetu, ko tako bežimo drug od drugega, po svoje že pravi fenomen. Ko lahko en prazen prostor zapolni tistega simboličnega.

Liza - 30/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 30/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.