Pravzaprav se mi zdi že smešno pritoževanje odraslih, da so otroci preveč pred računalniki, da se ne igrajo več na dvoriščih in igriščih, da gledajo v take in drugačne ekrane in da se oh in sploh premalo gibajo.

Ja, dejstvo je, da je vse to res, ampak kaj pa delajo odrasli, kaj delajo starši tega prevelikega odstotka pretežkih in premalo razgibanih otrok?

Zato da se otroci premalo gibajo, da ne vzljubijo radosti igre z vrstniki in niso dovolj na zraku, se mi zdijo pa čisto zares krivi starši, ne učitelji, ne stari starši, ne družba ... Čisto preprosto le starši ali pač skrbniki. Skoraj prepričana sem, da če otroke od malega voziš ven, na igrišče, dvorišče, v gozd, ob reko ...

Zraven pobereš še njegove prijateljčke, njihove mame pa še kakšnega ata, potem ni vrag, da se ne bodo vse do pubertete dobivali po šolskih in vrtčevskih igriščih ter preizkušati svoje meje v plezanju, skakanju, vrtenju, norenju ...

Kateri fant ne mara žoge? Katera deklica ne mara gugalnice? Malo jih je. Kateri otrok se ne mara voziti s skirojem, kolesom, kopati po mivki, skočiti v blato, splezati na drevo, zmagati v tekaški tekmi z mamo, biti močnejši od očeta ...

Otrokom je zelo pomembno druženje in dokazovanje, kaj znajo, kako so hitri in močni, in dokler so majhni, je seveda fino, da jih spodbujaš, pohvališ in predvsem, da jim daš možnost svobodnega tekanja in norenja.

Okej, sprejmem, da niso vsi za šport, logično, da niso vsi enako spretni in živahni, da nekateri radi sedijo in ustvarjajo, drugi pa se nikoli ne utrudijo in ne naveličajo brcati žoge v gol. Ampak večina otrok se prav zares rada igra na igriščih skupaj s svojimi prijateljčki. Morda res tam v puberteti še včeraj zelo aktivni otroci postanejo leni najstniki, ampak ko se človek enkrat navadi, kako dobro se počuti med igranjem nogometa ali vožnjo s kolesom, mu to težko izbiješ iz dobrega spomina.

Skoraj prepričana sem, da se večina ljudi, ki so bili aktivni otroci, ki so jim bile predstavljene lepote gibanja in narave, slej ko prej vrnejo na tekaške in pohodniške steze, najdejo tenis partnerja ali pa se vsaj vpišejo na fitnes. Pri gibanju in prehrani – jap, tukaj pa mislim, da največ neumnosti naredimo prav starši.

In če smo samo leni, res ne moremo pričakovati, da bo naš otrok kar sam od sebe silil na Triglav, če malo pretiravam, in če sami redno posegamo po svinjski pečenki in belem kruhu, verjetno tudi otrok na sosednjem stolu ne bo grizljal korenčka. Torej? Ja, nič, gremo ven, v naravo, na hrib, v vodo, na travnik, pred gol, na koš ... Samo vstanimo in pojdimo!

Lisa - 18/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 18/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.