Potovanje poleg prijetnega vznemirjenja prinaša tudi stres, zlasti če se po dveh letih življenja v tujini vračaš v Slovenijo. Ker ne bom vsako leto potovala v Slovenijo, nisem želela pozabiti ničesar, še zlasti ne tipičnih mehiških darilc za družino in prijatelje. Priprave so se začele že devet mesecev pred potjo.

Dan odhoda sva preživela v družbi najboljšega prijatelja Paca. Pojedli smo kosilo, igrali besedno igro scrabble in razpravljali o tem, kako nikakor, čeprav sva tik pred tem, da odletiva v Slovenijo, ne moreva verjeti, da zares potujeva. Domov sem se odpravljala z nadvse različnimi občutki. Veselila sem se srečanj z družino in prijatelji, veselila sem se tudi, da bom imela priložnost Fernandu pokazati vse, kar je bilo pomembnega zame, po drugi strani pa me je čakalo tam nekaj nerazrešenih zadev.

Napočila je ura odhoda. Zaprli smo plin in vodo, pogledali še enkrat in med smehom vse hitro odnesli proti avtu in zaklenili vrata. Preden smo kovčke začeli zlagati v avto, sem Fernanda in Paca fotografirala v družbi najine prtljage. Za vožnjo na letališče smo porabili celo uro, čeprav ni bilo zastojev. Parkirali smo in zložili vso prtljago iz avta. Na svojo veliko grozo sem ugotovila, da manjka kovček, kovček s čevlji! Kriza, kajti potovanje v Evropo z mehiško plačo ni mačji kašelj, tako da nikakor nisem bila razpoložena za nakup obutve.

Da bi bila Pepelkina zgodba še popolnejša, smo ob obisku prijateljice, ki je med drugim hranila tudi moje pohodne čevlje, ugotovili, da so izginili neznano kam. Želela sem peljati Fernanda v hribe, tako da sem nujno potrebovala svoje pohodne čevlje, hotela pa sem jih tudi odnesti s seboj domov v Mehiko.

Kar prve dni sva se odpravila na lov za čevlji. Ker sem naročila vročino za čas obiska v Sloveniji, sva potrebovala sandale. Mass je obul tudi nas. Potem sem začela kukati po izložbah s čevlji in bila navdušena nad cenami Borova, kjer sem kupila čevlje, ki so mi všeč, stanejo pa od tri evre. Pohodne čevlje sva našla v Alpini. Rezultat: 10 parov čevljev zame in 2 para za Fernanda. Sodobna Pepelka, ni kaj!

Ko sva se vrnila domov, sva na stopnicah srečala Paulino, najino sosedo. Vprašala naju je, kako sva se imela na potovanju, in povedala, da je našla najin pozabljeni kovček. Razveselila sem se svojih zaročnih zlatih sandalic in elegantnih črnih čevljev, pa čeprav sem imela svojega princa ves čas s seboj.