Zadnjič sem nekje prebrala, da smo se včasih vsi trudili skriti svoje osebne dnevnike pred radovednimi očmi, zdaj pa so vsi jezni, če njihovih intimnih zapisov dneva na Facebooku ne 'všečka' dovolj ljudi. Ampak nima veze, vsak po svoje, vrnimo se k pisanju dnevnika.

Popisovanje malih, dnevnih dogodkov mi je bilo vedno všeč. Sicer sem po svoji stari in že kar malo prirojeni navadi vse skupaj pisala bolj šlampasto, občasno in predvsem kampanjsko, na primer za julij 1982 vem praktično po urah, kdaj sem šla na stranišče, potem se mi očitno do leta 1987 ni zgodilo nič zapisa vrednega, a ko sem bila v naletu, me ni mogel nihče ustaviti. Vse sem zapisala in vse skupaj je danes predvsem zabavno.

V mojih prvih dnevniških zapiskih z družinskega potovanja s starim golfom od Ljubljane do Maroka se večinoma ukvarjam le s hrano in krivicami, ki so mi jih med vožnjo in mestnimi ogledi naredili sorodniki. V kampu sredi Maroka se mi je kot sedemletnici zdelo daleč najbolj zanimivo, da smo za zajtrk jedli jajca, da si je neka deklica na gugalnici razbila brado in da je v naš šotor sredi noči prišla mačka.

Najstniški zapisi so že bolj dramatični, v njih nastopa kup osvajanja vrednih fantov in seveda zlobnih sošolk, ki so mi skakale v zelje. Pred dnevi je Tamma, ki nastopa praktično v vseh mojih zgodbah iz dnevnika, ker je pač prijateljica in sošolka iz istega bloka, našla zapise iz najinega skupnega enomesečnega bivanja v italijanski Perugi. Sredi Ljubljane sva brali že malo porumenele zapiske in jokali od smeha, kakšne neumnosti sva počeli kot 20 in nekajletnici.

Noro, res, skoraj 20 let stari dnevniški zapiski so boljši od vsakega stand-upa! Prepričana sem, da osebni dnevniki veliko bolje pričarajo zgodbe iz preteklosti kot vse fotografije, kjer se sama ponavadi skoncentriram le na svojo nenavadno modo in pričeske.

Skratka, Facebook je super za en stavek, blogi so krasni za deljenje mnenja z ostalimi, ampak osebni dnevniki – to so pa res najlepši in iskreni spomini, ker nam jih ni treba z nikomer deliti. Čez deset, 20 let se boste svojim zapisom zagotovo do solz smejali (no, edino, če nista sila resna oseba, potem se boste pač enostavno le jokali).

Lisa - 30/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 30/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.