Prvi majski vikend sem zaradi nastopov na Obali izkoristil za kratek družinski dopust v Izoli. Lepo vreme, morske dobrote in ravno pravšnje število soturistov, da terase in sprehajalne poti niso bile natrpane, marveč si lahko užival v morskem zraku in počasnem utapljanju sonca za obzorje.

Oblaki, ožarjeni z rdečino zarje, so se nastavljali fotoaparatu telefona in se zaljšali z Instagramovimi filtri. Tudi temperature so bile ravno pravšnje, da si imel občutek, kot da se je pomlad letos odločila biti še krajša kot povprečna razdalja med avtomobili na naših avtocestah. Le škržati še niso začeli gosti v podrasti, da bi bila podoba idiličnega poznega poletnega popoldneva popolna.

Potem pa mi je med bližanjem Simonovemu zalivu ušesa predrl zvok. Toda ta ni bil rezek ali visok, kakršni so običajno zvoki, ki zarežejo v ušesa, temveč plehek. Od objekta nekje nad obalo, kjer je potekala svatba, je veter prinesel plenkanje midi bobnov, ki so se ob spremljavi plastičnih mediteranskih melodij razlivali proti morju kakor zvočne odplake, ki so se dvignile iz kanalizacije. Moj sluh je na srečo sicer že toliko privajen takšnih masakrov nad slušnimi kanali, da nisem slepo skočil v vodo, da bi utišal nadlego, smo pa zato kar hitro zasukali pete in se odpravili nazaj proti spokojnejšim kotičkom obmorske promenade.

Priznam, da ne razumem fenomena one-man bandov, čeprav to poimenovanje najbrž ni popolno, saj so primerki te pasme lahko tudi dvočlanski. Klaviaturistu se namreč pridruži še kitarist, saj sodobni industriji elektronskih klaviatur še ni uspelo poustvariti zvena generične kitarske solaže jugoslovanske pop-rok produkcije iz osemdesetih let. Najbrž zato, ker se nobenemu od razvijalcev zvočnih bank za ta glasbila ne da ukvarjati s tem in raje počno kaj bolj produktivnega, recimo merijo razdalje med nitkami pajčevin v kotu in jih kaligrafsko zapisujejo v beležke.

Ni mi namreč jasno, zakaj za slavja, kjer naj bi človek užival, vabijo in plačujejo glasbenike, ki zgolj poustvarjajo tujo glasbo s približno enako uspešnostjo, kakor bi jaz poustvaril vzpon zakoncev Štremfelj na Mount Everest. Pri čemer se že izvirni komadi lahko primerjajo bolj s popoldanskim špancirjem na grič za blokom. Zakaj si preprosto ne vrtijo glasbe? Bilo bi kvalitetnejše in še cenejše.

Pravzaprav bi lahko kdo izkoristil to kot dobro poslovno priložnost in začel prodajati predpripravljene mikse za različne priložnosti: enega za poroke, drugega za abrahame, tretjega za sindikalne piknike. Brezpredmetni so tudi pomisleki o izgubi pristnega stika glasbenikov z gosti na zabavi, saj bi se to rešilo z naključno vstavljenimi vzkliki med samo glasbo. Potrebuješ zgolj tri, več jih one-man bandi tako ali tako nimajo: »Kje so roke?«, »Dajmo, fantje, pojdimo na plesišče, da se ne bodo samo punce vrtele.« in zimzeleni plemenski krik, ki že od Divjih bab in izvirnega oneman banda, ki je neandertalce zabaval s piščalko, v slovenski krvi podžiga paleolitsko divjanje: »IJA-IJA-IJA-O!«

In ko ste vzklik prebrali, ste podzavestno vsi zamrmrali, pomislili ali celo glasno vzkliknili »IJA-IJA-IJA-O!« ali »Moja ljubica!«

Lisa - 22/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 22/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.