"Objemi me!" "Midva sva prijatelja." "To pa žgečka!" "Rumena noga." "Glava, rame, noga, prst ..."

Tole je seznam stvari, ki jih ni pametno praviti mladim staršem, saj se lahko zgodi, da jim desna veka začne živčno potrzavati ali da jim preteče zategne vratno kito. V najhujšem primeru se lahko celo zgodi, da se slečejo do spodnjega perila, si na glavo zlijejo kavo, na katero ste jih povabili, nato pa med divjim plahutanjem z rokami tekajo v krogu, se poblaznelo režijo in med cedenjem sline iz ust momljajoče prepevajo: "A, B, C, Č, D, E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, O, P, R, S, Š, T, U, V, Z in še Ž.

Zdaj poznaš že črke vse. Naslednjič v pesmi spremljaj me." Potem boste zgroženo opazovali, kako jih strpajo v oblazinjeno reševalno vozilo, v pozdrav vam bodo zavpili "Pa-pa!" in že boste ostali sami, drugi gosti v lokalu vas bodo postrani motrili izpod čela, s kakšnimi čudaki se družite, natakarici pa boste morali pustiti zajetno napitnino, da vas ne bo pekla vest, ker je morala vsaj pol ure čistiti za vašim prijateljem, ki se mu je skegljalo zaradi vaše povsem nedolžne pripombe.

Skoraj vsi, ki imate doma dve, tri leta starega otroka, dobro veste, o čem teče beseda. O malem, prikupnem klapouhastem kužku, ki ob pritiskih na določene dele telesa prepeva in se pogovarja z našim malčkom in ga zamoti med igro, da se lahko starša za pol minute zlekneta na kavč in regenerirata svoje moči s hitrostjo, ki bi jima jo zavidala še Tina Maze. V teh trenutkih je pojoči psiček najboljši prijatelj staršev. Njegovo prepevanje se z otrokovim čebljanjem spaja v nebeške melodije, ob katerih si prav predstavljaš bosopete angelce, ki poskakujejo po puhastih oblačkih in s krhkimi prsti ubirajo po strunah harf, medtem ko jim rdeča kerubinska lička tolsto žarijo kot toplo pomladansko sonce.

A mali pojoči prijatelj ima tudi svojo temno plat. Kadar ga ne uporabljamo, se zelo rad zavleče pod kakšno odejo ali blazino na kavču in te čaka v zasedi. Ko nič hudega sluteč s skodelico čaja v roki sedeš pred televizor, mali potuhnjenec zavrisne: "Pojva in se igrajva!", čemur sledita dva možna scenarija:

a) si visoko izurjen nindža, ki ga nenadni zvoki ne prestrašijo, in mirno obsediš ter srkaš svoj čaj,

b) poskočiš od strahu in se kmalu naučiš, da vročo pijačo odložiš na mizo, preden sedeš.

Še hujši je ponoči, ko zazna gibanje, ali kakorkoli že delujejo tisti njegovi senzorji, in se neizzvano oglasi v mrko temo. Če si bolj plahe narave, si ga zlahka predstavljaš, kako chuckyjevsko krade nože iz kuhinjskih predalov ter se huli proti kopalnici. Tam bo skrit pod umivalnikom počakal, da se ponoči matasto odpraviš na stranišče in poskrbel za nov oplesk kopalničnih ploščic v petdeset odtenkih rdeče.

Prosim, ne razumite me narobe. Starši smo srečni, da nam to prikupno ščene zamoti otroke, a kadar ni na šihtu, naj pridno čemi na svoji polici ali v košu med drugimi igračami, ne pa da straši bogaboječe državljane. Zato se naučite na začetku omenjene fraze in nam jih ne omenjajte med pogovorom. Tako sebi kot nam boste prihranili veliko zadreg.

Boštjan Gorenc - Pižama

Lisa - 10/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 10/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.