Če bi bil vraževeren, bi potrkal na les, preden bi zapisal prvi stavek današnje kolumne: K zdravnikom ne hodim prav pogosto. Vsake toliko časa resda kaj zaškripa v sistemu, za katerega včasih ne skrbim tako, kot bi se spodobilo, a do zdaj je šlo na srečo za drobne remonte, ki niso vključevali daljših zdravljenj.

Pijem veliko vode in najbrž imam to srečo, da mi skozi pipo priteče ravno takšna, v kateri so se nekoč nekdaj ob neki priložnosti razredčile homeopatske učinkovine, kar mi krepijo organizem in ohranjajo čilost misli.

Sem pa zadnje čase vseeno dokaj pogost gost takšnih in drugačnih ordinacij. Sveže očetovstvo s seboj prinaša redne preglede otroka, pri katerih si še bolj odziven na odnos zdravstvenega osebja kot sicer. Kadar sediš pri zdravniku sam in je ta mogoče kanček osoren, pripišeš to njegovemu slabemu dnevu, hitro urediš, kar moraš, in ne pustiš, da ti seže do kože. Povsem drugače pa je, ko je slabi volji izpostavljen otrok. Takrat se vključi tvoj zaščitniški nagon, ki želi otroku omogočiti čim manj stresno prestajanje procedur, ki jih mora prestati.

Ob potencialni vraževernosti bi tu znova potrkal na les, saj je bila doslej velika večina izkušenj z zdravnicami, patronažnimi sestrami in drugim osebjem pozitivna. Znale so navezati stik z detecem, mu nameniti nasmeh in ga pomiriti. Še najbolj stresno je bilo cepljenje proti rotavirusom, kjer otrok prejme cepivo oralno. Naš malček je dokaj zaščitniški do svojih ust, in medtem ko sam z dlanmi rad prešteva zobe v ustnih votlinah staršev in preventivno tipa za luknjami, moraš za otipavanje brstičev mlečnih zob v njegovih ustecih prinesti trikrat overovljeno listino z vsemi ustreznimi kolki, pa te bo vseeno pričakala trdno zadrlesknjene ustnice, če Jupiter ne bo ravno v pravi konstelaciji z Orionom, Veliko planino in govorečim kužkom iz ene od prejšnjih kolumn.

Brizgo je tako z radovednostjo še zagrabil, ko pa je začutil, da mu v usta nekdo vsiljuje tekočino, ki je ni naročil, je navil svoje ojačevalce do enajst in se lotil izvrstnega oponašanja gasilske sirene. Ko tako gledaš tisto drobceno bitjece, ki milo vpije, te stisne pri srcu, a vendar vzdržiš, saj veš, da je cepljenje v njegovo dobro. Pomaga tudi, ko vidiš, da patronažna sestra, ki ga drži v rokah, otroka ves čas miri, ga ogovarja in mu poskuša neprijetno izkušnjo čim bolj omiliti. Ko vidiš, da tudi njih skrbi zanj.

Potem pa nekoč odneseš otroka v laboratorij na odvzem krvi, kjer ti laborantka nameni točno štiri povedi. "Dober dan." "Sedite sem." "Primite ga za zapestje." "Na svidenje." Vse enostavčne, dve celo brez glagolov, zgolj vljudnostna pozdrava. Vseskozi pa mrk pogled izpod čela. Ko malček ob prebodu kože zajoka, tišina. Ob stiskanju krvi iz prstka veš, da počne stvar profesionalno, a se ti zaradi osorne molčečnosti zdi, kot da so pritiski močnejši, kot bi bilo treba. Kot da ves svoj gnev, zaradi česarkoli že je slabe volje, usmerja v nemočen prstek z rdečo kapljo na konici.

Ob vraževernosti bi znova na vrsto prišlo trkanje po lesu, da je ta neprijetna izkušnja edina za nekaj časa. Sem pa začel malo bolje razumeti, zakaj nekateri ljudje, čeprav izobraženi, prav zaradi pomanjkanja človeškega stika začnejo posegati po nedelujočih alternativnih metodah zdravljenja. Da te kopica neprijetnih izkušenj, ki so lahko tudi posledica našega zdravstvenega sistema, v katerem zdravniki nimajo na voljo dovolj časa, da bi se lahko pozorno posvetili vsakemu pacientu posebej, požene v iskanje nekoga, ki se mu boš lahko zaupal. Tako da ljudje v iskanju utehe začno polagati svoje zdravje v roke ljudem, ki so jih pripravljeni poslušati in se pogovarjati z njimi, četudi njihove zdravilske metode niso nič drugega kot zgolj kanček bolj sofisticirano trkanje po lesu.

Boštjan Gorenc - Pižama

Lisa - 26/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 26/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.