Zadnjič sem se na kavi dobila s prijateljico, ki že dolga leta živi v Rimu. Saj veste, gor, dol, tekmovanje, kateri otrok je bolj poreden, kateri bolj priden, kaj je novega, kaj je starega, malo o znancih, ko se je pogovor v teh časih seveda moral končati pri politiki.

Bil je le dan po obsodbi Silvia Berlusconija in prijateljica in njen mož, Italijan, sta ob novici celo nazdravila. Kočno bo barabon končal za zapahi (čeprav sta oba prepričana, da Silvio zapora od znotraj ne bo videl, ker je to pač Italija)!

Jah, večina Italijanov je tako kot večina Slovencev zgrožena nad svojimi banditskimi politiki, možiclji v parlamentu (mimogrede, italijanski poslanci so celo evropski rekorderji po zaslužku), in kar ne morejo verjeti, da se goljufanje in korupcija nikakor ne končata. Tudi naši zahodni sosedje so že pošteno siti krize in v strahu gledajo na svojo prihodnost.

Skratka, ko sem se o politikih pogovarjala z Italijani, sem prvič dobila pravi občutek, da vsi res živimo v isti državi, v Evropski uniji, kot da nas vodijo isti ljudje, ki so vsi praktično z eno nogo že v zaporu. Potem seveda v teh poletnih mesecih, ko se dogajajo velike ljudske selitve, naletiš na množice sila nezadovoljnih Hrvatov, ki ne najdejo ene dobre besede za svoje vodstvo (tisto, ki je še na prostosti), pa na grške pripravnike v slovenskih bolnišnicah, ki se jim zdi naše zdravstvo v primerjavi z njihovim raj pacientov na zemlji ...

Da ne govorim, kako sem na vlaku v Italiji prisluškovala razjarjeni Američanki, ki je pljuvala in bljuvala čez svoje oblasti in samega predsednika Obamo, zakaj za vraga ne pusti Edwarda Snowdna pri miru, saj blamira ves ameriški narod. Kdo za vraga, da je on, da bo njej prisluškoval, ko svoji sosedi razlaga o svojih težkih menstruacijah (in se je smejala na ves glas in jaz z njo po tiho).

Turki in Egipčani so to poletje tako ali tako povsem pobesneli in bi svoje voditelje dobesedno najraje utopili v Črnem in Sredozemskem morju. Skratka, ko se človek takole poleti malo premakne po širni Evropi, se kar malce bolje počuti in potolaži, da imajo njegovi zdaj že vrsto let opevani nesposobni in pokvarjeni politiki težko konkurenco med svojimi poklicnimi kolegi v tujini.

Državljani Evrope tako v teh vročih dneh po najlepših plažah, otokih in gorskih stezicah med bežnim kramljanjem prav tekmujemo med seboj, kdo ima na vrhu države večje idiote. Saj mogoče to ni najboljša tolažba, ampak paše, da pokvarjeni cepci brez vizij in smisla za vodenje držav živijo povsod po svetu.

Tina Lucu, odgovorna urednica

Lisa - 33/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 33/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.