"Pozdravljeni! Z možem sva oba upokojena, jaz že tri leta, mož pa nekaj mesecev. Najini pokojnini sta skromni. Skupaj imava namreč 1.100 evrov mesečno. Načeloma nama nič ne manjka, dokler na obisk ne pride hčerka, ki naju vedno prosi za kakšen evro. Hči je stara 46 let, ima redno službo (sicer ne veva, kakšna je njena plača), ampak glede na to, da si včasih privošči tudi kakšno potovanje, se mi ne zdi, da bi ji šlo slabo. Vedno pa reče, da potrebuje 50 evrov za nekaj, ker ji je ravno zmanjkalo. Če bi imela denarja v izobilju, bi ji dala vse, tako pa … nama teh 50 evrov, včasih tudi dvakrat, trikrat na mesec, naredi precejšnji primanjkljaj in potem prestavljava kakšno položnico v naslednji mesec. Skrbi naju še posebej zdaj pozimi, ko so tudi stroški ogrevanja visoki in si tega ne moreva privoščiti. Kako naj ji pomagava, da ne bova pri tem midva v preveliki zgubi? Kako naj kaj prihraniva? Si ne predstavljam, da bi ji naslednjič, ko bi naju prosila za denar, rekla ne. Hvala vam za odgovor." - Majda in Ivo

Ga. Majda in g. Ivo,

vsekakor je pred vama zanimiv izziv. Le komu bomo pomagali, če ne svojim otrokom, kajne? Vse bi jim dali, pa čeprav se bomo mi zaradi tega nečemu odrekli. To je v nas samih in to je težko spremeniti. Pa vendar pride čas, ko se moramo vprašati, ali jim na način, kot ste ga opisali, resnično pomagamo? Kot ste omenili, je hči stara 46 let, ima redno službo, je zdrava. Poleg tega živi drugje … Kaj bi si želeli več? Velikokrat sem že v svojih prispevkih napisala, da se starši premalo zavedamo, da moramo v prvi vrsti poskrbeti zase. Ne, ne gre za sebičnost, temveč gre za to, da če zdaj vidva ne bosta poskrbela zase, redno plačevala položnic, privarčevala kaj za čas, ko bosta potrebovala dodatno zdravstveno oskrbo ali pa morda kakšno večje popravilo, nakup stroja itn., potem bo tako ali tako na koncu breme padlo na vajino hčerko. In verjemite mi, da bo takrat finančno breme za vašo hčer bistveno večje.

Če ji želita torej resnično pomagati, se najprej z njo iskreno pogovorita. Razložita ji svojo finančno situacijo in prepričana sem, da vaju bo razumela. Obenem jo vprašajta, kakšni so njeni izzivi in ali ji lahko pomagata kako drugače. Najslabše je, ko svojemu otroku ali pa bližnjim damo denar (ali posodimo) in potem spremljamo vsak njihov korak. In potem si sami pri sebi mislimo: “Kako gre lahko na dopust, če je brez denarja? Kako mi ne vrne denarja, ko pa ima kar naprej nova oblačila itn.” To navadno potem vodi v slabo voljo in nemalokrat tudi do prepira. Škoda, ker lahko dolgoročno z ljudmi lahko tudi izgubimo stik.

Sicer bi vam pa glede na informacije, ki ste jih podali glede svoje hčere, predlagala, da ji morda za začetek kupite katero izmed knjig na temo ravnanja z denarjem. S tem ji bosta dala vedeti, da vama ni vseeno, da je kar naprej brez denarja in ji hkrati pokazala, da rešitev obstaja. Poleg tega bo videla, da ni edina, ki ne zna najbolje ravnati z denarjem in kdo ve, morda na koncu tudi ona vama pokaže, kako lahko tudi vidva še kaj prihranita. Le pogumno in ne pozabita – če bosta poskrbela zase, bosta poskrbela tudi za svojo hči.

Ponovno svetujem bralcem revije Liza, vaše vprašanje mi pošljite na mail: ana@vezovisek.si
Specialistka za financiranje in osebni proračun v podjetju Vezovišek&partnerji strankam pomagam pripraviti individualni načrt financiranja in namesto njih krmarim mimo finančnih pasti ter poskrbim, da se varno zadolžijo. Več o podjetju Vezovišek&partnerji na: www.vezovišek.si

Liza - 04/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 04/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.