Za naš brodolom ni bila kriva niti navtična nesposobnost krmarja, saj je tata rojen Barjan, niti mamina trenutna nepozornost, ko je opazovala srnico na bregu. Nasedli smo na plitvini. Z malo truda sta oba veslača čoln spet spravila v bolj globoko vodo in mirno smo nadaljevali plovbo.

Do težav je prišlo šele na zadnjem delu naše plovbe, precej blizu doma. Tata je že v tistih letih, ko mora včasih na hitro 'odtočiti'. Zato smo v najkrajšem času želeli nepredvideno pristati. Izbrali smo najbližje primerno drevo, ki je raslo tik ob vodi. Mama je že trdno držala precej debelo vejo drevesa, ko je tata na hitro vstal, da bi v naslednjem trenutku zagrabil drugo vejo in skočil na breg. Seveda pri tem ni imel časa upoštevati pravil fizike.

Težišče čolna se je po vseh fizikalnih principih spremenilo in v naslednjem trenutku smo bili vsi trije v vodi. Poleti imam vedno oblečen pravi rešilni jopič, za vsak primer, če bi se tudi nehote kopali. A kdo je na začetku pomladi, ko smo bili vsi v bundah, mislil na to, da bi se kopali! Morda so nas prav bunde prve trenutke držale na vodi in mama še danes ne sme pomisliti, kako bi nas, ko bi se prepojile z vodo, že naslednji trenutek vlekle pod vodo.

Rešilno je bilo to, da sem se nagonsko oprijel roba čolna. Mama je zagrabila vejo in jo trdno držala, uspelo pa ji je ujeti tudi vrv na premcu. Tata pa se je ugrezal vedno bolj globoko v blatno dno, a mu je (najbrž tudi nagonsko) še uspelo obrniti čoln, ki je bil do polovice poln vode, spet na pravo stran. Pri tem je porinil čoln proti bregu in hitreje, kot bi si mislili, smo vsi trije po vseh štirih zlezli po gladkem blatu brega na varno travnato jaso.

Po prvem šoku, ki so ga starši navzven prikrili (da so me obvarovali pred mojo morebitno paniko), smo se najprej oddahnili. A treba je bilo priti še do doma. Čez travnik in po Ižanki? Nemogoče, saj je od vseh treh kar teklo. Torej, najprej obrniti čoln in izliti vodo. Vsi trije priznamo, da ni bilo lahko in enostavno, a nam je uspelo, in nadaljevali smo pot po reki do doma.

Najmlajši Kušarčki, ki so se ob našem prihodu igrali na vrtu, so pozneje povedali: "Babi se ni mogla nehati smejati, dedi je pa grdo gledal."

No, naj vas ne skrbi. Po Kušarjevi liniji sva verjetno s tatom podedovala trdne mostiščarske gene, mamo pa sta življenje in šolanje tudi utrdili. Tako ni nihče od nas treh niti kihnil. Le mamin mobi, ki ga ima za vsak slučaj vedno s seboj, bodo nekoč naši zanamci našli med blatom na dnu Ižice v maminem priročnem cekarju kot tehnično zanimivost 21. stoletja skupaj z originalno zaprtim Fructalovim sokom.

Pripravila: Alenka Vojska Kušar

Lisa - 23/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 23/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.