Odkar vem zase, sem rada spala. Ker sem nekje prebrala, da znaša priporočljiva minutaža spanja od 8 do 10 ur, sem se osredotočala na tisto dvomestno številko.

Ampak ko mi je peta mamica omenila, da je v osnovnošolskem glasilu prebrala, kako lahko dolgo spim, sem zaslutila, da je treba razkriti ozadje lepo berljive zgodbe. Sinja je namreč v šolo odnesla kratek tekst z naslovom 'Moja družina se zelo spreminja' na povsem neprimernem listu in bila sem prepričana, da se tekst ne bo znašel v šolskem glasilu Bukvice. Tam sem lahko ponovno prebrala:

Mama Petra se včasih druži s prijateljicami, včasih pa dolgo spi. Ati Sašo zelo dobro kuha sladice, včasih pa zdrave juhe, Sofia je bila včasih zelo uboga, sedaj pa je zelo srečna. Lev je bil včasih zelo ubogljiv, sedaj pa je zelo trmast. Jaz sem bila včasih zelo poredna, sedaj pa sem zelo ustvarjalna in veliko vem.

In moja hči se ob teh besedah ni prav nič zlagala. Ni dodala nobene neresnice, sleherna beseda drži kot pribito, samo za božjo voljo, morate vedeti, da je videti, kot da je moje življenje ena sama pravljica. Kdo ne bi hotel dolgo spati in hoditi le po kavicah? In to ob treh otrocih, dodatnem kromosomu in enem možu.

Dajmo razčistiti, kako je to s spanjem. Seveda se zjutraj prebudim zadnja, ampak nočnega dežurstva pa ne spremlja nihče od otrok. Naša Sofia se je že zdavnaj odločila, da ob diagnozi, ki ji je na veliko skrajšala življenje, pač ne misli veliko spati. Najbolj zabavno je prav ponoči. Jaz bi to vzela bolj za šalo, če me zadnjič mož ne bi opomnil, da pravzaprav nisva spala vso noč že štiri leta in pol. Otroka, ki ga sprva nisva mogla potolažiti ne z dojko, še manj z dudo, sva pač prelagala po postelji sem ter tja in jo tapkala po majhni ritki.

Pa vse skupaj ni kaj veliko pomagalo. Potem ko se je nekoliko, a ne preveč pomirila, se je rodil njen brat, ki pa sem ga kar parkirala v dovolj veliko zakonsko posteljo in sem dosegla mir v siceršnji gneči. Ko sva najmlajšega preselila v otroško sobo k sestri, je drugorojenka zahtevala zibanje in spanje na rokah, ki je trajalo tako dolgo, kolikor sem jo objemala, pa čeprav leže. Da povzamem.

Čez nočno sem dežurna jaz, saj je moj plačnik center za socialno delo, da sem doma in imam zelo posebnega (da ne rečem prizadetega) otroka, in gospod mož zjutraj vstane ter gre na delo. Seveda dva otroka zjutraj nahrani on, midve s Sofio pa prideva kot zaspanki na plan zadnji. In tako je videti, da spim, in to dolgo. Zelo dolgo, v očeh drugega čičeka. In kako je z druženji s prijateljicami?

Rada jih imam in otroke vzamem s seboj. Tudi na neformalne sestanke. Večkrat se dogovorim na krajih, kjer se oni lahko igrajo, jaz pa se pomenim vse potrebno. Da ne omenjam, na koliko postavljanjih razstav je bil še kot dojenček moj sin, kako je spremljal mnogo fotografiranj in sploh bi ga lahko uvrstila v nadzornega člana mojega neprofitnega zavoda ali vsaj za asistenta. Gospod mož resda odlično kuha, ampak zakaj hčerke vedno držijo z očeti?

Še svojega brata je okregala. Da pa ima svojo posebno sestrica iz srca rada, je jasno že od nekdaj. Zanjo je srečna in kaj je bolj pomembnega od tega? V družini s posebnim otrokom ni pomembno, kako dolgo spi mama ali kolikokrat na teden se podruži s svojimi prijateljicami, temveč to, kako zelo srečen je drugačen otrok v očeh njegovih sorojencev.

Več o dogodivščinah in razmišljanjih družinice Greiner z drugačnim otrokom na www.zavod13.org/blog.

Pripravila: Petra Greiner

Lisa - 31/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 31/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.