Če bi me srečali na ulici, na prvi pogled na meni ne bi opazili nobene invalidnosti. Ko pa bi me želeli kaj vprašati, bi se pojavil problem. Komunikacijska ovira. Ovira pri sporazumevanju.

Sem namreč naglušna. Imam nekaj ostankov sluha in s pomočjo slušnega aparata nekaj slišim in celo poslušam glasbo. Sicer pa se sporazumevam v znakovnem jeziku. Za gluhe pravijo, da smo nevidni invalidi. Sami lahko hodimo, lahko vozimo avto, lahko se ukvarjamo s športom – kolesarimo, tečemo, plavamo, smučamo.

Težko pa sami komuniciramo z neznanci, urejamo tako uradne kot osebne stvari, omejeni smo pri sprejemanju informacij in novic iz okolja. Med seboj se sporazumevamo v znakovnem jeziku, ki je naš materni jezik. Tega mnogo ljudi ne ve. Slovenski jezik je šele naš drugi jezik, tuji jezik, ki pa se ga moramo naučiti, da bi lahko nemoteno živeli in delovali v slišeči družbi. To pa ni enostavno. Dojenček naj bi deset tisočkrat slišal besedo, preden jo bo znal ponoviti. Ste se kdaj vprašali, kako se gluh otrok nauči besed, ki jih nikoli v življenju ni slišal? To je dolgotrajen in naporen proces, rezultat pa odvisen od trdega dela in vztrajnosti.

Znakovni jezik je bil leta 2002 potrjen in priznan z zakonom kot uradni jezik gluhih. To je zelo pomembno za nas, saj nam je bila s tem dana pravica, da ga uporabljamo v komunikaciji z vsemi državnimi organi, v javnih institucijah, v javnem in zasebnem življenju. Javne inštitucije so nam tako dolžne zagotoviti tolmača, kar pa se žal ne zgodi vedno.

Hodimo v gledališče in brskamo po spletu

Gluhi smo srečni, kadar se družimo s sebi enakimi, to pomen z drugimi gluhimi in naglušnimi in tudi tistimi, ki obvladajo znakovni jezik – takrat se lahko pogovarjamo v svojem materinem znakovnem jeziku. Srečujemo se v društvih gluhih in naglušnih, kjer se družimo in sproščamo ter razvijamo svojo lastno kulturo. Pri komunikaciji nam velikokrat pomagajo tolmači za znakovni jezik, ki so naš most med tišino in zvokom.

Prizadevamo si, da bi bilo naše življenje enako pestro in zanimivo, kot je življenje vas slišečih. Sama sem za to sodelovala pri projektu 'Razširimo obzorja kulturnega', v okviru katerega smo pregledovali tako fizično kot tudi komunikacijsko dostopnost nekaterih kulturnih ustanov pa tudi spletno dostopnost, ki je precej nov pojem. Ker živimo v dobi svetovnega spleta, je nujno, da se prilagaja tudi dostopnost do vsebin, objavljenih na internetu. Za gluhe in naglušne se pojavi težava predvsem pri spremljanju video vsebin, ki običajno niso opremljene niti s podnapisi, kaj šele, da bi bile tolmačene v znakovni jezik.

Tudi gluhi si radi ogledamo predstavo v gledališču. Da lahko v njej resnično uživamo, pa morajo biti nameščene indukcijske zanke, ki ojačajo zvok in omogočijo naglušni osebi spremljanje dogodka. Gluhim ta tehnični pripomoček ne koristi, saj lahko dogodek spremljajo le s pomočjo tolmača za znakovni jezik, ki pa mora biti pravilno postavljen in osvetljen.

Želimo si, da nas družba sprejme kot sebi enake

Gluhi smo predvsem vizualni ljudje, zato si želimo čim več informacij tako v resničnem življenju kot tudi prek svetovnega spleta v znakovnem jeziku. Želimo si, da nas družba sprejme kot sebi enake. Včasih ni potrebnega veliko truda, da premagamo komunikacijsko oviro med nami. Dovolj je, da nas gledate v oči, ko govorite z nami, poskušate počasneje in jasneje izgovarjati besede ali pa si vzamete nekaj trenutkov in s preprostimi besedami zapišete, kar nam želite sporočiti. Ni treba povzdigovati glasu in vpiti. Tako bodo trpele le vaše glasilke, mi pa vseeno ne bomo ničesar slišali.

Projekt Razširimo obzorja kulturnega iz Evropskega socialnega sklada delno finacirala Evropska unija.

Pripravila: Lada Lištvanova

Lisa - 25/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 25/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.