Zadnjič sem šel v trgovino. Imam svojo trgovino v bližini doma. Trgovina je srednje velika in vanjo hodim že desetletje in pol. Odkar pač stanujem daleč izven mesta, skoraj na vasi, kjer je trgovina poleg cerkve in trafike edini dobri sosed. Z gospemi in gospodičnami trgovkami se pozdravljamo tudi, kadar se srečamo na cesti.

Trgovke dobro poznajo tudi druge kupce. Najbrž zelo natančno vejo, kaj kdo kupuje, katero vrsto kruha, katero vrsto salame, kaj kdo mara in česa ne. Kadar pridem v trgovino, imam občutek, da sem prišel domov. Včasih s kakšno gospo za prodajnim pultom tudi prijazno pokramljava. Skratka: fino je imeti dobrega in prijaznega soseda.

In tako sem se tudi zadnjič ustavil pred vitrino s siri in delikatesami. Zdravnik mi je priporočil (prepovedal) čim manj maščob. Holesterol, in to tisti, ki je grd, je v moji krvi kar desetkrat višji, kot bi bilo treba. Se pravi tudi sira, ki ga obožujem, ne bi smel veliko. Stojim pred vitrino s siri in se odločam: sir ali ne sira. Točno vem, da sir, ki ga bom kupil, ne glede na količino, ne bo zdržal do večera. Hodil ga bom jest, dokler ga ne bo zmanjkalo. Džanki sem. Zasvojen s hrano.

Nekdo mi je rekel (ne bom izdal imena): "Gotovo si zelo nesrečen, ker toliko žreš." Bil sem užaljen. Pa pustimo to. Pomembno je to, da sem na koncu sam sebi rekel: drek pa holesterol, živi se samo enkrat! in naročil trideset, ne, štirideset dekagramov kozjega sira, ki ga kupujem že leta. "Nimamo!" je jezno vzkliknila ena izmed najbolj prijaznih prodajalk v trgovini. "Niso nam ga pripeljali. Samo tega imamo. Saj je tudi dober." Pogledal sem na nalepko na siru. Drugačne vrste, drug proizvajalec. "Pa boste dobili tisti moj kozji sir?" vprašam. Gospa odkima. "Ne. Zdaj imamo tega. In tudi druge izdelke so zamenjali. Tudi kruh. Pa stranke sprašujejo po izdelkih, ki so jih navajene. Mi imamo pa druge."

Malo sem presenečen. "Kako pa to?" Gospa je kar malo jezna: "Nas nič ne vprašajo. Samo pripeljejo druge reči." Še bolj natančno si ogledam nalepko na novem kozjem siru. Jasno mi je. Sir, ki sem ga jedel leta, je bil produkt slovenskih travnikov in slovenskih koz, novi sir pa je iz Hrvaške. In tudi kruh in tudi drugi izdelki. Čedalje več jih je. Seveda to ne bi smelo biti nič posebnega. Fino je, da imamo potrošniki veliko različnega blaga na izbiro. Vendar tu ne gre za izbiro. Lastniki in dobavitelji niso oplemenitili prodaje z dvema izdelkoma, ampak so našega zamenjali z njihovim.

Tisti, ki imamo radi kozji sir, bomo zdaj v tej trgovini lahko kupili samo onega drugega. Seveda smo državljani pričakovali, da se bo to zgodilo, da bodo na policah tudi izdelki iz države, ki je zdaj lastnica dobrega soseda.

Malo pa smo se nekateri bali, da bodo slovenski proizvajalci s svojimi izdelki izgubljali mesto na policah nekoč našega dobrega soseda. Žal se naš strah uresničuje. Počasi. Po tiho. In vztrajno. Pravzaprav so se takšne zamenjave naših izdelkov s hrvaškimi dogajale že prej. V zadnjem času, ko je hrvaška politika s svojimi tajnimi službami zrežirala meddržavni spor, pa je takšnih zamenjav na policah dobrega soseda več. Kar planili so. Zdi se jim, da smo, kar se tiče razčiščevanja sporov okrog meje v piranskem zalivu, popolnoma pogoreli, izgubili bitko.

Našim sosedom se dozdeva, da so zmagali še v eni vojni, da je slovenska diplomacija šibka, da nam gre slabo. In zato hop! Udarimo jih še drugod! Naredimo etnično čiščenje še na policah trgovin. Saj so itak naše. Zakaj bi počasi in neopazno menjali slovenske izdelke s hrvaškimi, kar dajmo, briga nas! Slovenci so itak luzerji, prodali so nam velika in dobra podjetja, tudi njihovo borzo smo dobili, in zdaj se jim bo ponesrečil celo projekt pred mednarodnim arbitražnim sodiščem.

Ha! Udarimo po njih! Zbrcajmo luzerje! In res. Se strinjam. Luzerje in hlapčevske kimavce, ki se ne znajo potegnit zase, je treba zbrcat s prizorišča sveta.

Kupil sem tisti kozji sir. Ni slab. Sploh ni slab. Zvečer sem ga pojedel ob gledanju hrvaške televizije, ki ima mnogo boljši program kot slovenska nacionalna televizija Znova. Sprijaznil sem se, da tistega mojega sira, belega in mehkega in dišečega, pač ne bom iskal na policah dobrega soseda. Najbrž ga sploh ne bom več iskal.

Svet pripada zmagovalcem.

Lisa - 37/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 37/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.