Glasbenika Slavka Avsenika so v Begunjah pokopali z državnimi in vojaškimi častmi. Ob njegovi vlogi na prizorišču evropske popularne glasbe in njegovem prispevku v slovensko glasbeno zakladnico je bila odločitev vlade za tako organizacijo pogreba nekako pričakovana in prav gotovo tudi pravšnja.

Pa vendar Slovenci tudi tokrat nismo zmogli temu zgolj složno pritrditi in se tiho pokloniti človeku, ki se je na res svojevrsten način vpisal v našo skupno zgodovino. Po kuloarjih pa tudi v javnosti so se namreč že kmalu pojavili komentarji, da gre pri tem politikom spet le za kupovanje naklonjenosti ljudstva in da je taka politizacija pogreba pravzaprav neprimerna.

Ponovila se je torej tipična slovenska paradigma. Zgodba z dežele, v kateri, kot da nihče nikogar ne spoštuje, če le nima od tega kake koristi. Našli pa so se celo taki, ki jim je šlo preprosto v nos, da je neponovljivi Slavko Avsenik še enkrat postal izjema.

Saj če se je ob pogrebu pesnika Toneta Pavčka, od katerega smo se prav tako poslovili z državnimi in vojaškimi častmi, politika še lahko izgovorila na dejstvo, da je deloval tudi politično, ko je leta 1989 na političnem zborovanju prebral Majniško deklaracijo, se je tokrat lahko oprla le na odnos do ustvarjalčeve zapuščine. Pa mogoče na državno odlikovanje, ki ga je pokojni prav tako dobil zaradi svoje ustvarjalnosti.

Seveda ni v moji navadi, da bi kar zagovarjal take ali drugačne politične odločitve, in tudi ta zapis torej ni nastal s tem namenom. Navsezadnje lahko domnevam, da bi vlada sprožila še neprimerno večje negodovanje, če se morda ne bi odločila za tako organizacijo pogreba. Izhajam lahko celo iz dejstva, da že sam odnos do narodno-zabavne glasbe tako zelo deli Slovence, da se ob tem vprašanju tako in tako ne morejo poenotiti.

Pa vendar se mi zdi še zmeraj vredno vztrajati v prepričanju, da mora v vsaki skupnosti obstajati tudi nekaj, kar tako vrtičkarstvo in zaplotništvo kratko malo presega. Tako kot je skladba s pomenljivim tujim naslovom Trompeten-Echo deleč presegla Golico, 1836 metrov visoko goro v naših Karavankah, in ji obenem postavila spomenik.

Lisa - 29/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 29/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.