Velikokrat se zgodi, da bi pari radi kaj ­počeli, pa nimajo idej. Midva imava doma knjigo z različnimi idejami in enkrat sva jo skupaj ­prebirala. Med drugim so bile tudi naslednji predlogi: pojdite na bovling, napolnite košaro z raznimi ­dobrotami in pojdite v park na piknik, igrajte tenis, oblecite se elegantno in pojdite v drago restavracijo na večerjo …

V petek zvečer me Fernando vpraša, ali se spomnim ideje iz te knjige, in sicer večerjo v dragi restavraciji. Seveda sem se spomnila ideje in rekel je, da je nocoj ta večer. Oblekla sem se v večerno obleko, Fernando je ves nervozen ugotovil, da nima črnega pasu in ga šel kupit v trgovino čez cesto.

Zdelo se mi je nenavadno, da je vznemirjen, kajti on je običajno zelo miren. Zapeljala sva se do italijanske restavracije Dobra čarovnica, ki je romantična in kjer strežejo odlično hrano. V nadstropju nad nama je majhen orkester igral romantične skladbe.

Violinist je prišel v spodnje nadstropje in se ustavil pri najini mizi ter nama igral. Nič nenavadnega, kajti Mehičani so grozno fascinirani nad tujci in kjerkoli sva, sva deležna posebne pozornosti, ker sem s svojimi svetlimi lasmi zelo očitno tujka.

Čez nekaj minut je prišel k nama šef natakarjev restav­racije. S seboj je prinesel pladenj s kristalno kroglo, v kateri je bila dobra čarovnica. Jaz sem bila navdušena nad tem, kako zelo posebno znajo Mehičani narediti preprosto večerjo, s posebnimi aktivnostmi. Po špansko mi je rekel, da je prinesel kroglo, da skupaj pogledava v prihodnost.Prosil me je, naj grem z roko trikrat prek krogle, da bova tako videla, kakšna prihodnost me čaka.

Prvič je rekel, da je moja prihodnost resnično svetla. Drugič je rekel, da vidi veliko priložnost pred menoj. Tretjič je pa rekel, da je priložnost tik pred menoj in da je od mene odvisno, ali jo bom sprejela ali ne. Potem me je prosil, naj kroglo uničim.

Nisem bila čisto prepričana, ali sem prav razumela, zato sem vprašala Fernanda, kaj naj storim. Natakar je vmes rekel, naj dvignem kroglo. Ko sem jo dvignila, sem zagledala škatlico z diamantnim prstanom in Fernando me je vprašal, ali bi se poročila z njim.

Popolnoma šokirana sem bila, ker se mi je zdelo, da se Fernando ne bi poročil, da preprosto ni za te zadeve, poleg tega pa je bila cela restavracija obrnjena proti nama in  ploskala. Jasno, da je bil odgovor: "Jaaaaaaaaaaaaaaaaa". Nerodno mi je bilo, ker ves večer nisem razumela, kaj se dogaja, čeprav je bilo vse tako zelo očitno, poleg tega pa sem bila v zadregi tudi zaradi pozornosti preostalih gostov.

Mateja Tišler, Mexico City