Narejena sem očitno tako, da z odprtimi očmi hodim naokoli.

Mislim, dobesedno in v prenesenem pomenu. Vsak dogodek ali izkušnja mi poda določeno spoznanje, ki ga, kot je razvidno zdaj tukaj pred vami, moram deliti še z drugimi. Tako tudi večinoma nastajajo moje kolumne, ki jih berete, upam, da z radovednostjo, in da iz njih izluščite marsikatero ugotovitev tudi za vas, drage bralke in bralci.

Pred kratkim sem spremljala svojo mami na obletnico mature. Skoraj šest desetletij, odkar je s sošolci zaključila gimnazijo v Celju. Bilo je dobro desetletje po koncu druge svetovne vojne, ko so pisali maturo in začeli vsak svojo odraslo pot. Bilo nas je malce več kot ducat, zelo simpatični sošolci in lepo urejene sošolke. Mami je uživala v njihovi družbi, sama sem prav tako sodelovala v njihovih šalah in sproščenosti ter jih opazovala. Ne morem si pomagati, a to je moja očitno poklicna osredotočenost, da z zanimanjem opazujem ljudi okoli sebe.

Po njihovih zgodbah sem ugotovila, da so iz nič naredili vse. Več ali manj so vsi mamini sošolci in ona sama prihajali iz različnih podeželskih vasi v okolici Celja, ki so očitno v sebi čutili željo po izobrazbi. Zavedajmo se, da v sredini petdesetih let gimnazija ni bila samoumevna pot naprej v izobraževanju in da le redki so se vpisali nanjo. Dežela je še vedno bila opustošena po drugi svetovni vojni, nov sistem je nastajal skozi razne socialne in družbene deviacije, tile opisani srednješolci pa so imeli svoj fokus: iz sebe nekaj narediti.

Mami je iz majhnega Velenja sredi noči peš hodila do vlaka za Celje, tam prebila ves dan ter se po temi vračala domov. Nihče je ni vprašal, ali ji je lahko, ali težko, ali zmore, ali pač ne. Tudi sama se ni pritoževala. Tako ona kot večina prisotnih sošolcev so diplomirali na takratni ljubljanski univerzi in si ustvarili zavidljive kariere, nekaj med njimi je doseglo tudi doktorate znanosti. Zdaj so seveda že nekaj časa upokojeni, a spomin, zdravje, šaljivost in prijaznost so še vedno značilnosti vseh njih. Na trenutke so me spominjali na otroke v vrtcu, ko so govorili z veliko vnemo in energijo drug čez drugega. Neprecenljivo spoznanje. Želim si, da se bom s tako veliko energije starala tudi sama.
Poanta mojega današnjega razmišljanja pravzaprav je, da so zgradili svoje ambicije v zelo težkih razmerah. Takratni starši teh gimnazijcev niso razvajali v nobenem smislu, vsi so trdo delali tudi doma, na kmetijah ter se ob nočeh učili, nekateri še ob svečah. Nihče ni jamral in se pritoževal. Izobraževanje je bilo privilegij in veliko truda je bilo potrebnega za dosego gimnazijske in pozneje visokošolske izobrazbe.

Danes imajo naši najstniki vsega preveč, mi starši pa smo zmedeni v poplavi takšnih in drugačnih navodil, smernic, priročnikov za vzgojo ter nas je strah, da bomo uničili talente v lastnem otroku, če mu bomo postavili meje. No, upam, da se do zdaj že zavedate, da to ne drži! Najstnikom pripada, da se vpišejo v srednjo šolo ali gimnazijo, to je samoumevno, potem pa špricajo pouk, lažejo, ležijo doma in nočejo v šolo, ker je bedna in dolgočasna. Sprašujejo se, kaj jim bo to kdaj pomagalo v življenju, ko se morajo učiti matematične funkcije ali biologijo. Ja, naše polne ritke najstnikov jim tudi nagajajo, ker so tako razvajeni, da poznajo zgolj svoje pravice ter jih strastno zagovarjajo, naše starševske dolžnosti, da jih omejimo in zahtevamo od njih vsaj disciplino pri učenju in obiskovanju pouka, pa gladko zavrnejo. Egoistično se ravnajo po načelu ugodja.

No, seveda malce posplošujem, kajti številni mladi ambiciozni ljudje vestno opravljajo izpite na fakultetah in stremijo k lastni realizaciji, kot so to že naredili njihovi starši ali drugi predniki. Da, tudi v moji družini sta oba starša visoko šolana in enako prioriteto ima moja hči, ki si nabira znanja na fakulteti v tujini, in ne jamra, da je težko živeti v drugi kulturi in študirati v tujem jeziku. Ker ve, kaj hoče in kako bo to dosegla. Kot je to vedela v sebi njena babica, kljub velikim in težkim izzivom.

Liza - 25/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.