Sliši se nenavadno, kajne? Vsi hočemo biti srečni, vsaj tako nas učijo hollywoodski filmi in romantične povesti. Da se vsaka pravljica mora končati s srečnim koncem. Da smo vsi lahko srečni, ker je tako zapovedano.

Kaj se zgodi, ko ima posameznik vgrajen mehanizem, ki je bil zgrajen v rosnih otroških letih skozi prepričanja staršev, da ni dovolj dober, da nikoli nič ne bo iz njega, da itak nikoli ne bo uspešen ali srečen. Takšne besede je otrok poslušal ob vsaki priložnosti in posledično pridobil lastno vrednost približno enako ničli. No, ta ničla se je skozi odraščanje in v odrasli dobi manifestirala na različne načine, v katerih je tako prizadeti posameznik kreiral situacije in odnose, v katerih si je lahko potrjeval šibko lastno vrednost in da ni upravičen do ljubečega odnosa, tako do sebe kot do nekoga drugega.

Pravzaprav številni pričakujemo, da se bo sreča pojavila kar sama od sebe. Da nam to pripada. Sicer je res, da sreča pripada vsakomur od nas, a kako jo doživljamo in ali jo sploh znamo in zmoremo prepoznati, je seveda drugo pomembno vprašanje. Sem bila vesela priznanja stranke, ki obiskuje Svetovalnico tri mesece, da je že zaznala trenutke pomirjenosti in sreče, ko ji je šlo vse od rok, in se ni obtoževala, da je kaj naredila narobe. V nekem trenutku se je zavedala, da je vse v redu točno tako, kot je, in je začutila pridih sreče. Sem bila
kar ganjena.

Številni pa imajo mehanizem, da ko bi lahko bili srečni, si naredijo čustveno ali situacijsko mino, ki jim eksplodira, ko to najmanj želijo. Obiskuje me tudi ženska na pragu 40. leta. Sin iz prvega zakona je pubertetnik, veliko preživi pri očetu in zdaj ima gospa novega partnerja, ki jo tako rekoč obožuje, skrbi za njo, želi ji izpolniti vse njene želje. Zelo je zmedena in pravi, da ni vredna njegove ljubezni in pozornosti. Da jo njegova prisotnost duši in sploh ne ve, kaj narediti, saj bi ga rada obdržala in prizna, da ga ima rada. Kljub zavedanju, da lahko imata harmoničen in spoštljiv odnos, njo kar naprej trga proč od njega. Izmišlja si razne izgovore, da bo prišla pozno domov, da nima časa za njuno skupno druženje v prostem času in nekako si kreira situacije, ko njega pravzaprav odbija od sebe. Gospod je seveda močno zmeden, saj je poslušal njene izjave, da ga ima rada in želi biti z njim, a njena vsakodnevna dejanja mu kažejo drugačno sliko. Ne ve, kaj se dogaja. Prav tako je močno zmedena in v močni stiski tudi
naša gospa.

Ko sva se poglobili v njena prepričanja, se je pokazala vrednostna sodba, da ona pač ni vredna, da bi jo kdo imel sploh rad in bil prijazen in ustrežljiv do nje. Ko se ji on čustveno približa, se ona močno ustraši. V ozadju njenega bega je strah pred čustveno pripadnostjo in strah pred tem, da bi bila srečna.

Ko namreč vse kaže na to, da bi lahko v sreči in ljubečem odnosu uživala in bila sproščena partnerica, se ustraši in enostavno zablokira v čustvenem odzivanju na partnerja. Oblikuje situacijo, v kateri naredi čustveno dramo in pri tem uporablja res bedne izgovore, a jih razumem, ker ji služijo kot odmik od tega, da bi lahko občutila srečo oziroma umirjenost v varnem partnerskem pristanu.

Ko sem ji pojasnila, kaj se skriva v ozadju njenih potenciranih dram do partnerja, si je na neki način oddahnila in me vprašala, ali je nora in ali pa se da to njeno nesposobnost prejemanja ljubezni ozdraviti. Vsekakor ni nora. Skozi proces ozaveščanja njenih prepričanj, ali če hočete programov, se je naučila sprejemati vrednost sebe, da ji pripada srečno življenje in bližina ljubečega in naklonjenega partnerja.

Ponosna sem na vse male zmage svojih strank. Zanje garajo in se trudijo, rezultati pridejo.

 

Liza - 16/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 16/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.