Upam, da praznujete valentinovo.

Če namreč nekako še poskušam razumeti tiste, ki ne praznujejo dneva kulture ali praznika dela, se mi zdijo ti, ki ne praznujejo dneva, ko se ptički ženijo, definitivno sumljivi. Pa tudi če poznam njihove argumente.

Izgovor, da je to pravzaprav praznik lectarjev in cvetličarjev, je kajpada ves iz trte izvit, saj jih sicer srečujem, te prosvetljene tipe, s polnimi nakupovalnimi vozički po trgovskih središčih.

Še bolj piškav je izgovor, da je naš avtohtoni slovenski dan ljubezni gregorjevo, saj sem sveto prepričan, da tisti, ki se 14. februarja zmrdujejo, ostajajo hladni tudi 12. marca.

Problem je torej nekje drugje.

Še najbolj je seveda verjetno, da ostajajo na valentinovo neodzivni predvsem tisti, ki imajo take ali drugačne težave z zaljubljenostjo.

No, težave z ljubeznijo so v teh časih tudi sicer sila pogoste, to je kajpada treba priznati. Celo tisti, ki so nadvse voljni in se zelo potrudijo, se včasih v tem metafizičnem območju slabo znajdejo.

Spomnim se, kako sem pred kratkim kar obsedel v neki srednješolski učilnici, potem ko sem iz pogovora z dijaki razbral, da me imajo kot pesnika za nekoga, ki veliko ve o ljubezni.

Res, niti neke preproste definicije tega fenomena se nisem na prvi mah spomnil, kaj šele, da bi jim lahko dovolj celovito odgovoril na vsa vprašanja, ki jih, zvedave in ljubezni željne, seveda naravnost obsedajo.

Najdlje smo se nato zadržali ob vprašanju, kaj vpliva na to, da se zaljubimo? Ali pač, od česa je odvisna tista presežna stopnja privlačnosti neke točno določene osebe, da se ravno v njo zaljubimo?

Zaupal sem jim skrivnost, ki se mi je že pred davnimi leti razkrila v izložbi starega soboškega fotografa.

Na razstavljenih poročnih fotografijah sem namreč opazil, kako so si partnerji že na pogled podobni, in iz tega izpeljal trditev, da vsak izmed nas v drugem pravzaprav išče podobo samega sebe.

Bil sem še kar zadovoljen s to svojo razlago, dokler nisem nato že kmalu izvedel, da mistika ljubezni že kar nekaj časa ni več le v domeni pesnikov in dušeslovcev. Medtem so namreč znanstveniki že odkrili t. i. molekulo ljubezni in napovedali razvoj tablete za vzbujanje zaljubljenosti.

Umetno povečanje količin feniletilamina, dopamina in norepinefrina v možganih bojda lahko v nas sproži pravo eksplozijo lepih čustev in povzroči pravcato obsedenost z oboževano osebo.

Smo torej na pragu časov, ko ljubezen ne bo več doma v srcu, temveč v možganih, na valentinovo pa bodo bolj kot rože na ceni tabletke.

A kakor koli že, sam sem še zmeraj za. Saj pa bo taka ljubezen še zmeraj ljubezen, mar ne?

Feri Lainšček, Lisa, februar 2013