Zagotovo ste že slišali, da je ravnovesje bistvo življenja. 

Vse v živem svetu stremi k ravnovesju. Če se pojavi neravnovesje na enem področju, to zagotovo vpliva na drugega/druge, in obratno! Zato nikoli ni nepomembno, kaj počnete v življenju. Kaj delate s svojim telesom. Kaj vnašate vanj, kaj dajete nanj. Koliko ga mučite. Zato ker vsako dejanje vpliva na drugo. In pušča posledice. Pozitivne ali negativne. Mimo tega ne morete.

V svojem življenju sem zase oblikovala tri glavne točke, pri katerih se maksimalno trudim, da sem v ravnovesju. To so gibanje, prehrana in spanje. To niso edine pomembne stvari v življenju, so pa zagotovo med osnovnejšimi in najpomembnejšimi. Ker menim, da ko imamo urejeno osnovo, lahko bolje gradimo preostale življenjske vrednote, prioritete in navade.

Moja pravila gibanja

Telo razmigam vsak dan. Čisto vsak dan. Enkrat do dvakrat na teden opravim trening. Prav tolikokrat grem na sprehod. Nisem zagovornica mučenja telesa, v smislu intenzivnosti ali trajanja. Vem, da moje telo ni narejeno za dalj časa trajajoče napore (mišična sestava pač) in ga s tem ne obremenjujem, ker vem, da je to zame stres. In zase pravim, da mi ni treba preteči maratona (čeprav sem včasih jih, mnogo) ali iti na Triglav (o ja, tudi tam sem bila, ne enkrat, dvakrat), da lahko rečem, da sem gibalno aktivna. Vem pa, da moram in želim telo razmigati vsak dan. Svetovna zdravstvena organizacija pravi in svetuje, da je dovolj že deset minut v kosu. Da se že deset minut šteje za gibalno enoto.

Moja pravila prehranjevanja

Moja pravila prehranjevanja so: jem sezonsko, lokalno, zmerno. Jem redno. Jem večino hrane (z izjemo nekaterih živil zaradi avtoimune bolezni, ki jo imam). A bolj kot to mi je pomembno, da jem približno tri obroke na dan. Da je eden izmed teh večji (ni pa nujno). Ugotovila sem, da lahko jem veliko manj, kot sem včasih, in da se zaradi tega počutim bolje. Ampak v tej zmanjšani količini nujno potrebujem vsa glavna hranila: dovolj kakovostnih maščob, dovolj kakovostnih beljakovin in dovolj kakovostnih ogljikovih hidratov. Ne maram preveč predelane hrane, rada imam domače, najraje z maminega vrta ali lokalnih pridelovalcev. Kupujem hrano, za katero upam, da resnično ni obdelana s pesticidi in ker zelo rada dobro in okusno jem, v prehranjevanju rada uživam. Zato največkrat kuham sama in vsaj en obrok v dnevu delim s svojimi najbližjimi. Šele takrat je obrok zares dober.

Moja pravila spanja

Spanje je zadnja leta moje najšibkejše področje. Zato mu namenjam tudi največ pozornosti. Dobro spanje se mi je zrušilo z nosečnostjo, dojenjem in nato s kombinacijo službe, dojenja, obveznosti, vzgoje, vodenja podjetja, izgube partnerjeve službe … Ko sem bila najbolj na tleh in ko nisem mogla zaspati zaradi panike in me je vso noč oblivalo … No, od tiste najgloblje točke sem potrebovala dve leti intenzivnega ukvarjanja s spanjem, da danes recimo normalno prespim vsaj pet noči na teden. Pravila spanja: spim ponoči, spat hodim ob približno istih urah. Vstajam ob približno istih urah. Med spanjem poskrbim za tišino, temo in odklopim vse naprave.

Pred spanjem ne jem. Pogosto spijem čaj za umirjanje ali boljše spanje. Zvečer se izogibam gledanju televizije. Večer poskušam dočakati brez brbotanja misli v glavi. Zato uporabljam različne tehnike. Pogosto izvajam dihalne vaje ali vaje čuječnosti. Omenila sem tri glavna področja, za katera menim, da morajo biti NUJNO v ravnovesju, da lahko potem živimo (in ne životarimo), uživamo v življenju in nismo od vsega preutrujeni.

Vprašanje zate:

• Katero od teh treh področjih je tvoje najšibkejše?

Odgovor na to vprašanje ti bo povedal, na katerem področju moraš največ narediti ali se začeti ukvarjati s sabo. Vedno moramo bolj krepiti najšibkejši člen verige. Zdaj, danes. Ne jutri ali enkrat pač. Ko pridejo težave, in te pridejo, je zahtevno takoj biti spet v redu. Ko telo dolgo mučimo – mu ne dajemo telesne hrane v obliki gibanja, uravnotežene prehrane s hranili in dovolj kakovostnega spanca ponoči – in ko se telo vda, čeprav je ogromno časa nenehno delalo za vas, ne glede na to, skozi kaj ste ga vodili, kaj od njega pričakovali ali zahtevali.

No, takrat si telo rado vzame svoj čas. In ta ni kratek. In mi, nevajeni potrpežljivosti, ko bi radi vse včeraj, se srečamo z življenjsko preizkušnjo. Ampak takole je. Če tega ne znamo prej, lahko, da bomo znali po taki izkušnji. Ni nujno, večina ljudi pa pol vendarle bolje sliši svoje telo. Zato pa pravijo, da dobimo take lekcije, ki jih zmoremo, in tiste, ki jih potrebujemo.

Besedilo: Tanja Želj // Fotografija: Shutterstock

Liza - 13/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 13/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.