Danes je zdravje moje največje bogastvo. 

V mojem življenju je pomembna vrednota, in če ste že kdaj imeli z njim težave, verjamem, da je tudi vaša. V mladosti je bilo zame zdravje vedno tako samoumevno. Ne spomnim se, da bi kdaj kot otrok bila bolna. Norice so šle mimo, uši se me niso prijele. Spomnim se, da sem se enkrat zlagala, da sem bolna, ker nikoli nisem bila. In ker bi tudi jaz kak dan ostala doma.

Prvo telesno spremembo sem čutila, ko sem prišla v Ljubljano študirat. Fizično, psihično in čustveno. Noro sem si želela zdoma, a ko sem zares odšla, nikoli nič več ni bilo tako, kot je bilo prej. Proti koncu študija sem bila noro utrujena. Dolgo sem hodila okoli zdravnikov in vsepovsod sem slišala samo, da sem premlada, da bi bila resno bolna. Ko sem tudi sama pristala na punkciji bezgavk na onkološkem inštitutu, se k sreči nisem zavedala, kaj vse lahko to pomeni. Diagnoza, ki je sledila, je bila 'samo' hashimoto – kronično vnetje ščitnice, tablete (hormoni) do konca življenja. In na onkološki inštitut mi ni bilo treba več.

Pri svojih 22 letih se nikakor nisem mogla sprijazniti, da moram vsako jutro, najprej ko vstanem, pojesti tableto. Težko sem to sprejela. Zato sem se odločila, da bom živela, kakor da diagnoze nimam. Atletiko sem nehala trenirati, zato sem začela teči na vseh tekaških prireditvah, dokler nisem ugotovila, da je to prenaporno za moje telo. Nato sem začela študirati diagnozo. Jo naštudirala. Ji pomagala. Jo podprla z vsem, kar je takrat obstajalo. Od kitajske tradicionalne medicine do raznih diet. Z ogromno ukvarjanja s seboj, osebne rasti, sprejemanja. Z manjšimi vzponi in padci sem zvozila vse do nosečnosti. Po porodu (6 let je od njega) se mi včasih zdi, da se pobiram še danes.

Zdravje, od katerega sem odvisna (v bistvu smo vsi), telo, ki ga potrebujem, da lahko živim (kar ga vsi), fizična kondicija za moje delo je nujna … vse to se je po porodu še bolj razbijalo na koščke. Težek porod, nočno zbujanje, skakajoči hormoni ščitnice, nespečnost, oblivanje, operacija slepiča, mononukleoza, psihična razdražljivost, partnerjeva izguba službe, vzgoja otroka, težki odnosi v moji primarni družini staršev, starostno zdravstvene težave tašče in partnerjeva nezmožnost soočanja s tem … Vse se je nagrmadilo.

Zakaj vam to pišem? Ker ko sem bila najbolj na dnu, je od tiste točke trajalo dve leti, da sem spet normalno prespala kakšno noč. Pred kratkim sem nekje prebrala, da nam ljudem, ko zbolimo, manjka vztrajnosti. Tudi sama pri delu srečujem ljudi, ki vse življenje počnejo stvari, ki škodijo njihovemu zdravju, nato pa si želijo v najkrajšem možnem času to popraviti. To ne gre.
In ker si ob praznikih, ki so ravno za nami, radi voščimo veliko zdravja, sreče, zadovoljstva … se meni zdi, da si to zares voščimo in želimo preveč površno.

Želite si to zares. Zaželite si to najprej zase. Potem naredite vse zato, da se res trudite zase, da res delate zase, na sebi, za svoje zdravje. In šele potem lahko voščimo in/ali pomagamo drugim. Tanjin recept za zdravje je zelo preprost: gibaj se vsak dan, uravnoteženo jej, dobro spi. Ko imamo dobro osnovo (kar to troje je), lahko celo ugotovimo, da ne potrebujemo ničesar drugega.

In ne glede na naše zdravstveno stanje, težave ali bolečine se je vredno truditi za:

  • sprehod vsak dan (okoli pol ure)
  • razmigavanje vsak dan (vsaj 10 minut)
  • pozitivno razmišljanje o sebi in stvareh
  • urejeno zdravo, sezonsko in lokalno prehrano, ki je ne sme biti preveč
  • iskanje rešitev, razlogov ZA (karkoli), in ne izgovorov proti (kadar koli je to možno).
  • strpnost (naredi tri globoke vdih in izdihe, ko te nekaj spravi iz tira, šele potem odreagiraj) – če za to potrebuješ več časa, si ga vzemi, imaš vso pravico
  • čutiti različna čustva. Varno izraziti čustva. Niso drugi krivi za moje počutje. Sama sem odgovorna za svoje počutje.
  • branje dobrih knjig
  • … dopolni seznam po lastni izbiri …

Če ti manjka samodiscipline, se vpiši na jogo, pilates, fitnes, plavanje … plačaj karto, ki mora biti dovolj draga, da te motivira, da ti ne propade. Z rednostjo vadbe narašča tudi motivacija in želja po tem, da si želimo formo, občutke, ki jih ob tem dosežemo, tudi zadržati. In ni bolj idealnega časa kot začetek leta. In nikoli ni preveč truda za to, da lahko hodimo, se sprehajamo, se uredimo sami, smo samostojni, da ne potrebujemo pomoči drugih. Nikoli ne vemo, kdaj za nas to ne bo več samoumevno.

Besedilo: Tanja Želj // Fotografija: Shutterstock

Liza - 03/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 03/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.