Pred leti sem že pisala, kako se je končal moj prvi obisk joge.

Na vse, ki ste pozabili – nikoli več nisem šla. Ezoterične dišeče palčke, učiteljica, ki je bolj šepetala kot govorila, ter vprašanje ene od 'jogistk', kako naj se spusti nazaj na zemljo, ko jo odnese v alfa (ali beta?) stanje, so bili resni znaki, da ne spadam tja, saj se je raven stresa v mojem telesu povečala, in ne zmanjšala.

A seveda človek z leti zori in odrašča, pa tudi ponudba joge se je zelo prilagodila ne tako globoko duhovnim in v stiku s sabo ljudem, ki pa bi vseeno sem in tja radi pravilno dihali in raztegnili svoje od sedenja in nekateri tudi od teka zakrčeno telo. In po kakšnih 17 letih iskanja (no ja, bolj čakanja, da pade z neba) sem končno našla jogo in učiteljico, ki mi ustrezata in kjer se ne počutim kot slon v trgovini s porcelanom. In našla sem celo jutranjo jogo, kjer tudi učiteljica prizna, da je še vsa zakrčena in zaspana, tako da tudi ona ne začne svoje seanse z nogo za vratom in dišečo palčko v roki. Srečo imam tudi, da sem našla skupino, kjer imajo vse druge dame do joge približno enak odnos kot jaz in smo vse približno enako netalentirane in (ne)gibljive. Ampak je super, vam povem, postala sem prava navdušenka, saj se že dolgo nisem počutila tako lahkotne in sproščene – no, vsaj pol ure po koncu vadbe, ampak tudi to šteje.

Nekoliko mi je uspelo sprostiti svoja neverjetno negibljiva ramena, nehal me je boleti kolk in zadnjič sem zdržala celih deset minut, da nisem odprla oči, kar je zame neverjeten dosežek, saj moram vse videti, še ponoči imam težko zaprte oči. Nekaj težav mi dela še tisto končno umirjanje, ampak tudi tukaj napredujem, in če ne drugega, vsaj ne motim okolice.

Skratka, če imate v mislih, da bi končno začeli redno migati, vam polagam na srce dve stvari – začnite vaditi zjutraj, ko ne boste imeli izgovorov, da ob šestih ali sedmih zjutraj nimate časa za malo telovadbe, in drugo – začnite z jogo, a najdite kakšno prijetno učiteljico, ki vam bo kazala in pojasnila super vaje, a vas ne bo silila, da odplavate v kakšno tujo hemisfero in se pogovorite s svojim tretjim očesom. Jaz imam še vedno le dve očesi in še ti dve imam težko zaprti, ampak vam pravim – napredujem in zorim, ni vrag, da tudi jaz kdaj v alfa stanju ne rečem kakšne s 27. reinkarnacijo dalajlame.

Liza - 42/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 42/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.