Rada gledam šport.

Pravzaprav se navdušujem nad športniki in njihovo vztrajnostjo, večinoma ne razumem, kako prenesejo ves tisti napor, kako zdržijo še tisti zadnji klanec ali šprint, kako se še petič podajo v isto steno, da jim uspe priti na vrh, kako ne vržejo puške v koruzo, ko jim ne uspe noben strel, kako tečejo še nekaj kilometrov, ko jih pečejo že stegna in bolijo roke, kako … Okej, to pač razlikuje vrhunske od povprečnih športnikov, da o rekreativcih sploh ne govorimo. Vrhunski so pač zato, ker imajo nekaj več in zmagovalci še veliko več. Zato jih pač občudujem, ker sama nisem zmožna prenesti več kot toliko trpljenja, zadihanosti in pekočih stegen – vedno prekmalu odneham, morda le 10 sekund prezgodaj, a redko zdržim napor (pač po mojih standardih) do konca.

Zato mi je neverjetno te dni gledati Dirko po Italiji, kjer dan za dnem kolesarji vrtijo pedale in prenašajo neverjetne napore, ki jih morda težko primerjamo s katerimkoli drugim športom.
A veliko bolj kot vrtenje pedalov, ki se mi – roko na srce – niti ne zdi tako zabavno početje, zlasti če traja ure in ure, vsem športnikom zavidam cilj. Cilj, na primer obleči roza ali rumeno majico, dvigniti v zrak pokal državnih prvakov, preteči 100 metrov v manj kot 11 sekundah, premagati Maribor v Ljubljani, uvrstiti se na olimpijske igre, skratka biti boljši, hitrejši, vzdržljivejši, spretnejši …

Tako sem včeraj, ko sem gledala kolesarje in našega Primoža Rogliča, razmišljala, kaj za vraga je moja roza majica, kaj je moj cilj v mojem poklicu, kaj si želim doseči, kaj so moje olimpijske igre ali kdo za vraga opazi, da 'treniram' več in se trudim bolj kot drugi … Morda je to malo neumna primerjava in, ja, novinarstvo ni tekma, ampak enostavno se mi prevečkrat zdi, da pri športnikih točno vemo, kdo izstopa in kdo se špara in blefira, in tudi oni točno vedo, zakaj trenirajo in se 'mučijo', pri številnih poklicih pa vse mečemo v isti koš in potem prevečkrat tudi vsi pademo v neko rutino, ki težko prinaša dobre rezultate. Skratka – imam nov cilj, moram najti, kaj je moja roza majica in kaj me bo tako navdušilo kot uvrstitev v državno olimpijsko reprezentanco.

Liza - 23/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.