Če vam povem po resnici, so mi najstniki zelo zanimiva druščina. Na neki način sem jim kar malo nevoščljiva, s kakšno lahkoto odmislijo ves svet, kako se jim zdijo vsi neumni in kako oni pač vse vedo.

Sicer imam doma dva najstnika v odlični formi, ki vsakodnevno preizkušata moje šibko potrpljenje in že tako malce zamaknjene meje normalnega obnašanja, a ko sem mirna, se jima v resnici lahko le čudim. In če dobro razmislim, je življenje v teh najstniških letih zares zelo naporno in v takem tempu, ki bi ga težko zdržal malokateri odrasli. Vsi najstnike vidijo le kot malce nadležne mlade ljudi, ki se grdo obnašajo, jezikajo ter visijo na svojih pametnih telefonih. A pomislite, v resnici so to mladostniki, polni energije, ki praktično nimajo časa za dihati, poleg tega pa jim vsi še ves čas dihajo za vrat. Prisiljeni so vstajati tam ob šestih, sedmih zjutraj, ob uri, ki znanstveno dokazano ne paše njihovemu odraščajočemu telesu, nato so do popoldneva v šoli, kjer so pod stalnim pritiskom iskanja neznanja učiteljev, poleg tega pa se morajo še ves čas dokazovati svojim vrstnikom.

Po pouku jih čakajo še treningi, ure iz klavirja ali harmonike, kakšne inštrukcije zaradi slabih ocen in za piko na i se morajo zvečer še učiti, ker drugače jih naslednji dan že čaka kazen v šoli. In naslednji dan ponovijo vajo vse do vikenda, ko se je treba urediti in iti ven, se na veliko družiti, zabavati, plesati, odigrati kakšno tekmo, se učiti, prepirati s starši, sestrami, brati, nazdraviti še kakšnemu družinskemu članu … Skratka, ko končno malo zaspijo, je že jutro in ponovno mučno ponedeljkovo vstajanje. Ob vsem tem morajo ves čas poslušati odrasle, naj ne visijo na pametnih telefonih, naj se učijo, naj bodo razumni, naj pospravljajo, naj ne jedo sladkarij, naj bodo vendar bolj zreli, naj ne vpijejo, naj utihnejo, naj ne bodo ves čas  tiho …­ Sami očitki in redke pohvale. Poleg vsega tega pa se ravno v teh letih intenzivno razvija sprednji del njihovih možganov (prefrontalna skorja), kjer je center za presojo, odločitve in razmišljanje, a tega prav nihče, ne starši ne učitelji, v resnici ne upoštevajo.

Predstavljajte si – vaše življenje je v najvišji prestavi, zaljubljeni ste v sošolko ali sošolca, ki vas ne opazi, v šoli vas gnjavijo učitelji, doma starši, razumejo vas le vrstniki (eni najstniki imajo še z njimi težave), delati morate kup stvari, ki se vam zdijo nesmiselne, poleg tega od vas vsi pričakujejo, da se lepo obnašate, ob vsem tem pa vaši možgani delajo 100 na uro in pletejo svojo živčno mrežo. In mimogrede vsi opazijo le, da ste preveč na pametnem telefonu. No, evo – najstniki si v resnici zaslužijo več priznanja in zelo veliko potrpljenja. Za začetek si v prihodnjih dneh na Lizini spletni strani preberite intervju z dr. Ano Kandare Šoljaga, ki je napisala odličen praktičen vodnik za starše z enostavnim naslovom Najstniki.

Liza - 50/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 50/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.