Pred dnevi sem bila na 150-letnici ljubljanske Gimnazije Ledina, kjer sem tudi sama štiri leta srednje uspešno drgnila šolske klopi, saj se težko hvalim s kakšno zavidljivo zbirko petic.

No, koliko sem v resnici drgnila klopi, niti ne vem, zagotovo pa vem, da sem vsa štiri leta uspešno klepetala, spoznala kup finih ljudi (celo med učitelji – si morate misliti!), zaradi profesorice Dobravčeve se mi je uspelo na pamet naučiti potek fotosinteze, ki vam jo lahko še danes natančno narišem, vzljubila sem nemščino (pa ne zaradi prof. Kuntnerjeve) in predvsem sem shranila kup lepih spominov, ki jih ne želim pozabiti.

Na svečani proslavi v ljubljanski Operi je o svojih spominih na gimnazijska leta spregovorilo kar nekaj znanih Slovencev od Andraža Vehovarja (v katerega je bilo zatrapanih kar nekaj mojih sošolk) do Petra Mankoča in Tomaža Vnuka (joj, niti ene znane dame, ki je govorila, se trenutno ne spomnim). No, skratka, najprej naj vam povem, da sem srednjo šolo izbrala precej geografsko –gimnazija Bežigrad je bila preblizu doma in res si nisem želela med odmori, ko moraš ravno najbolj fascinirati svoje vrstnike, srečati none, ki se vrača s trga. Poljane so bile daleč, pouk se je začenjal že 7:15 in, ja, seveda – tja so šli sami 'šminkerji'.

Ledina je bila popolna izbira – bila je v centru mesta in pouk se je začel ob osmih. Naj vam povem, da sem od trenutnih osnovnošolcev slišala, da je Ledina še danes top izbira, ker ima odlične malice, kar roko na srce, ni slab razlog za vpis na gimnazijo, ker štiri leta jesti slabo hrano, pa res ni nekaj, kar bi si želel zdrav, ješč najstnik. Skratka na gimnazijo imam res lepe spomine, kup neuresničenih ljubezni in lepo število uspešnih spogledovanj, morda me malo zmrazi le, ko se spomnim zgodnjih nedeljskih juter, ko sem morala po težki sobotni noči na inštrukcije matematike. In čeprav se mi je v tistih letih zdelo kup mojih učiteljev resno motenih, danes vem, da so bili odlični, in pravzaprav se spomnim praktično vseh, morda še najbolj tistih, ki so mi najbolj parali živce. Ampak vidite, da se je splačalo.

Znam nemško in fotosintezo lahko predavam tudi na fakulteti. Oh, bog, zdaj sem se spomnila, da se letos moja 14-letnica vpisuje v srednjo šolo. Mislim, da ne bo izbirala niti po geografski legi niti po kakovosti malic, občutek imam, da se bo prvič resno potrudila pri matematičnem izračunu – na kateri ljubljanski gimnaziji je največji odstotek postavnih, športnih fantov.

Besedilo: Tina Lucu

Liza - 44/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 44/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.