Saj veste, kako to gre, ko imaš otroke in vsi samo ugotavljajo, kdo je komu podoben.

”Ja, ti si pa cela mamica, samo očkove 'učke' imaš,” so prijazne sosede in daljni sorodniki. A stvar je v resnici lahko stresna, zlasti za otroke, ki si ne želijo imeti ravno 40 let in nagubanih rok ter obraza. Saj veste, ko sedemletnici rečete, da je ista mamica, se verjetno kar malo ustraši za svoj lepi otroški videz in zadnjič je sodelavki hčerka obzirno rekla: ”Mami, saj veš, ko nama vsi pravijo, da sva si podobni. Ne bit jezna, samo jaz sem malo lepša od tebe, veš.”


In prav čutim jo, mislim, sedemletnico. Moja mama je bila svetlolaska z modrimi očmi. Jaz sem rjavolaska s temno rjavimi očmi. Ne boste verjeli, koliko ljudi nama je reklo, kako sva si podobni, kar se je meni zdela cela neumnost in sem ob teh pripombah le črno gledala predse. Prav spomnim se, kako se je mami kar malo bala mojih reakcij na te sicer dobronamerne opazke. Moram reči, da moja hčerka veliko lažje prenaša te pripombe o najini podobnosti in se le ljubko, a brez besed smehlja 'komplimentom'. Že po prijaznosti se vidi, da ima kar nekaj odtenkov svetlejše lase od mene (saj veste, črne ženske pa prijaznost ...).


A naj vam nekaj zaupam. Vse bolj opažam, da sem res podobna svoji mami. Če ne drugega sem s specifično mimiko obraza, ki je v naši družini sploh izrazita, dobila zelo podobne poteze in gube. Včasih se prav ustrašim, ko sem v ogledalu tako neskončno podobna svoji mami, da jo kar vidim, kako mi pridiga, zakaj še vedno nimam urejene vse birokracije glede davkov in stanovanja, pa naj vendar že kupim tisto omaro za v spalnico in ni vrag, da nimam časa za sesanje. Ali pa, ko stopim izpod prhe in se pogledam v prste na nogah – oh, bog, popolnoma ista noga stoji tam, kot jo je imela moja mama. Isti mali palci, nohti, postriženi brez vse elegance in prefinjenosti – jap, čista mama. No, da o modrih stavkih, nasvetih in grožnjah svojima najstnikoma sploh ne govorim – identični so in včasih se sama sebe ustrašim, kdaj se je duh moje pokojne mame naselil vame.

Tako da, drage moje (moški se mi zdi, da se s temi stvarmi niti ne ukvarjajo), hočeš nočeš boste slej ali prej podobne svojim materam in v resnici niti ni tako strašno. No, upam, da hčerka ne prebere tega uvodnika, ker jo imam na sumu, da se ji te dni ne zdim tako ljubka in prijazna. Se zna zgoditi, da se bo raje odselila, kot da se moj pridigarski duh naseli v njenem žurerskem telesu.

Liza - 43/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 43/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.