Nisem svetnica, zelo daleč od tega, in veliko ljudi (in še več stvari) mi gre na živce, če ne močno, pa vsaj malo.

Ampak mi živce parajo iz zelo različnih razlogov, a zagotovo nihče zaradi tega, ker ni Slovenec, ker ni Evropejec, ker se kopa v burki, ker so mu teroristi zasedli državo, ker je rumen, ker nima otrok ali ima 10 sinov, ker je predebel ali ima očala, bog ne daj, ker posluša Mi2 ali U2. Pač z nekaterimi ljudmi se ujamem in s številnimi ne, z enimi sem na isti valovni dolžini in z enimi tisoč kilometrov stran, pa čeprav so moji sosedje in rojeni celo v isti porodnišnici. Z nekaterimi tujci lahko čez pet minut stresam šale in si delim zaupne stvari, ki jih morda čez hodnik nekdo, ki me pozna 30 let, ne bi razumel. Tako pač je.

Zadnjič me je prav ganilo, ko je novinarka na Kolpi vprašala turista, ali se boji beguncev, in jo je ta le začudeno pogledal in rekel: “Zakaj, saj so samo ljudje, tako kot jaz.” In res, kako se lahko nekdo boji ljudi, ki bežijo, pa čeprav jih v resnici še videli niso, kaj šele, da bi jim kdo naredil kaj hudega. Tako kot v Mariboru, kjer so se oglasili stanovalci soseske, ker naj bi se tja preselila družina iz Sirije, ki ima popolnoma urejen status in si želi le mirno življenje. Kako se lahko bojiš družine z majhnimi otroki, čeprav jih sploh ne poznaš in z njimi nisi spregovoril niti besede?! Res kdo misli, da ljudje bežijo iz Sirije samo zato, da bi delali nerede na Kolpi in v Mariboru? Lepo vas prosim, no. Tudi tega ne razumem, zakaj je treba nekaterim v zrak skakati in kričati, če se ženska kopa v burki? Prav ne znam si razložiti, zakaj bi koga to motilo, če dotične plavalke ne?

A ne le begunci, tudi otroci in odrasli s posebnimi potrebami so še vedno tabu. Zadnjič je neka mamica navihanega fantka z Downovim sindromom, ki je nasmejan užival na gugalnici, lepo povedala: “Velikokrat me moti, da ljudje ne opazijo, da je on človek z dušo, da pozna žalost in veselje, da je tak kot vsi. Moti me, da ga vsi vidijo le kot otroka z Downovim sindromom. On je čudovit fantek.”

Sploh mi ni jasno, kako lahko pozabimo, da smo na koncu vsi ljudje, in zanimivo, da se tisti, ki imajo konec koncev več sreče v življenju, bojijo tistih, ki jih ima usoda bolj na preizkušnji. Ja, to mi je povsem nerazumljivo.

Liza - 33/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 33/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.