Slovenija v Mehiki ni preveč prepoznavna. Razlog tiči v dejstvu, da je država komajda polnoletna in precej oddaljena. Če sem čisto poštena, se je tudi moje znanje o Mehiki, preden sem se preselila tja, končalo kmalu po tekili, kaktusih in sombrerih. V šoli se nisem ničesar naučila, sama se pa tudi nisem zanimala – razlog je zelo podoben: oddaljenost.

Večinoma poznavalsko pokimajo, ko omeniš Slovenijo, v mislih pa nas takoj preselijo nekam ob bok Rusiji, tisti z boljšim znanjem geografije pa se odločijo, da smo Slovaška. Vse skupaj pa se hitro spremeni, vsaj pri starejših, ko omeniš Jugoslavijo ali še bolje Tita.

Nekega jutra, ko sem se kot običajno odpravila v službo in sem še malce zaspana tavala po Reformi – eni najpomembnejših in najlepših avenij mesta, sem komaj verjela svojim očem. Na moji levi je stal bronasti kip Tita. Šokirana sem mu v mislih rekla: Ja kaj pa ti tukaj? Kar nisem mogla verjeti, da bi Mexico City imel Titov kip, sploh pa ne na tako pomembni aveniji. A tam je vklesano na srebru pisalo: Josip Broz Tito (1892–1980). Mimogrede, nekaj metrov naprej stoji kip Churchilla.

V trenutku se mi je v glavi odvrtel cel kup misli in spominov. Spomnila sem se dneva, ko sem bila sprejeta v pionirsko organizacijo. Kako so nas učili, da smo vsi enaki, ne glede na barvo kože in jezik, kako je treba pomagati starejšim in šibkejšim, kako je treba stvari deliti, ne pa kopičiti ...

Kurirčkova torbica je bila vedno posebno doživetje in čast, pa štafeta mladosti in prireditev ob praznovanju Titovega rojstnega dneva s toliko mladimi z vseh koncev Jugoslavije. Bila sem počaščena, ko sem bila predsednica Pionirske organizacije naše šole in ko sem na proslavi jaz sprejemala malčke v Pionirsko organizacijo.

Seveda takoj za pogovorom o Titu beseda nanese na socializem in komunizem. Ljudje se odzovejo s pomilovalnimi pogledi, ki sporočajo, da jim je žal, da smo morali skozi tako težke trenutke. Šokirani so, ko jim povem, kakšno je bilo življenje v mojem otroštvu. Vsi so imeli službe, vsakdo je imel polno zdravstveno zavarovanje, vsi so imeli domove, svoje lastne, kadrovske ali pa socialne, vsakdo je šel na počitnice. Službe so imele svoje kapacitete na morju in v hribih, kjer so se zaposleni izmenjavali.

To presega njihovo razumevanje, nikakor pa ne morejo dojeti, da se je veliko cest, bolnic in šol zgradilo udarniško, brezplačno, samo da se je zgradilo vse, kar je domovina potrebovala. Ljudje so se veliko več družili in sosedje so se med seboj poznali. Na vasi so skupaj opravili vsa dela na vseh kmetijah, ko je bilo delo opravljeno, pa so se pa tudi skupaj zabavali.

Vesela sem, da sem bila deležna takšnega otroštva. Že res, da so starši za prašek in banane čakali v dolgih vrstah, da so po cesti vozile zastave 101 in yugi, da si moral ob nakupu teh avtov preveriti, ali sploh imajo vse dele, da so po margarino Rama, kinder jajčka, kavo, čokolado Milka, plenice Pampers in še kaj hodili čez mejo, ampak vrednote so bile povsem druge.

Pomembno je bilo medsebojno spoštovanje, pomoč, neprimerno pa je bilo hlepenje po bogastvu. Zavedam se, da je bilo v tem obdobju narejenih tudi ogromno krivic in da je veliko ljudi trpelo v tem istem obdobju, vendar sem še vedno prepričana, da je velika večina živela lažje. Vem pa tudi, da ima prav vsakdo svojo resnico, in tudi to spoštujem.

O tem sem se pogovarjala tudi s Fernandom. Ugotovil je, da mi je bila ideja o povezanih narodih všeč, prav tako o enakosti in medsebojni pomoči in spoštovanju različnosti, tako da me je presenetil z darilom – knjigo o Titu v španščini.

 

Mateja Tišler, Mexico City