Pred dnevi, ko sva z mojo skoraj 12-letnico gledali eno od novih slovenskih serij, narejenih v stilu južnoameriških limonad, kjer kar vre od prepovedanih ljubezni, dram, izdaj in spletk, sem se resno zamislila, kako za vraga se prav vsi glavni junaki vse dni sprehajajo med trtami.

Vedno, ko pride do zapleta ali ljubezenskega srečanja – hop, že so vsi med trtami, srečni ali nesrečni. In to ne le v eni seriji, prav v vseh 'žajfnicah', ki se trenutno vrtijo na domačih televizijah, nastopajo strašno pomembni vinarji z velikimi vinskimi kletmi, ki skoraj ne delajo drugega kot letajo med trtami in srkajo vino.

Edino, kar nam je navadnim smrtnikom brez neskončnih nasadov trt in vinskih kleti lahko v tolažbo, je, da so vsi strašno nesrečni in sprti. Ampak nazaj k trtam. Ko si predstavljam Slovenijo, si vedno nekako narišem gore in, ja, dolenjske griče, seveda čudovita Brda, Gregorčičevo bistro Sočo pa mogoče jesen na Krasu, ki se mi zdi čudovita, in vedno tudi tisto malo morja, ampak nikoli se čez moje možgane ne zapodijo slike vinskih trt brez konca in kraja, med katerimi stojijo velike haciende in v katerih bivajo bogati Slovenci s kupom tragičnih zgodb in nerešenih ljubezni.

Okej, razumem, Slovenci imamo radi vino in trta ima celo eno od glavnih vlog v naši himni, a vseeno – koliko težav in srčnih bolečin ste vi že razrešili med trtami?

Ja, lahko ste žalost utopili v vinu, vendar pa ne verjamem, da ste v obupu stekli v zavetje trt. Ali ne bi bilo fino gledati tudi napete 'limonade', ki se dogaja na primer v Bohinju, kjer bi dramaturgijo lahko popestrili še z muhastim vremenom in skrivnostnim jezerom, v katerem se tako lepo zrcalijo gore. Prav te dni je v slovenščini izšel danski kriminalni roman Henrika Bruna, ki se dogaja na ljubljanskih ulicah.

Jap, Dancu se je zdelo slovensko glavno mesto s svojimi starimi, ozkimi uličicami in številnimi mostovi dovolj zanimivo, da je vanj postavil zgodbo svojega romana Danske zanke. Skratka, čeprav je moja najstnica navdušena nad ljubimcema sredi trt nekje v bližini Izole in je kar vriskala od sreče, ko sta se primorska Julija in Romeo prvič poljubila, vam moram priznati, da me ta najnovejša fascinacija nad grozdjem in vinsko kapljico rahlo preseneča.

Recimo vsem scenaristom predlagam, da za naslednjo serijo napišejo kakšno napeto zgodbo, ki bi potekala v kakšnem smučarskem središču, kjer bi glavni junaki švigali po belih strminah, se lovili nad prepadi in smučarski učitelji bi se lahko zapletli v strastne romance s kakšnimi nespretnimi tujkami. Ah!

Lisa - 41/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 41/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.