Zadnji vroči petek sem se po dolgem času, in to res po nekaj mesecih, odpravila zvečer v mesto. V center Ljubljane.

Po navadi skočim le do lokala, kjer se sem in tja (in še to zadnja leta zares preredko) dobimo s prijateljicami, skozi strogi center pa se praktično ne sprehodim več. No in sem šla vse od Metelkove in Tabora, kjer se je na ploščadi odvijal šov s plesalkami na drogu, čez eksotično Trubarjevo ulico, kjer diši praktično po vseh kuhinjah sveta, od libanonske, indijske, pakistanske, bosanske in italijanske, pa čez Prešernov trg, kjer kar mrgoli tujcev iz vseh koncev in krajev naše Zemlje ...

Ob Ljubljanici so restavracije in lokali pokali po šivih, svojo zabavo so imeli Angleži, ki so prileteli navijat za svojo nogometno reprezentanco, ki se je pomirila s slovensko izbrano vrsto. Na vseh koncih in krajih so klepetali Italijani in presenetljivo veliko Francozov, skupine Japoncev in Korejcev so pridno sledile svojim vodnikom, in, jah, povsod se je govorilo nemško ter skandinavsko.

Ko sem jo mahala čez Čevljarski most, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da nisem v Ljubljani, da enostavno uživam nekje na počitnicah, kjer vlada sproščeno, razigrano vzdušje, polno glasbe in smeha. In potem sem bila naslednje dopoldne ponovno v mestu, na kavi s prijateljico, in dobro vzdušje se je kar vleklo – če sem zamižala, sem si lahko predstavljala, da sedim nekje na francoski rivieri, okoli mene so bili samo tujci, pila sem odlično kavo in z Ljubljanice se je celo slišalo potnike na ladjici, ki je brzela pod Tromostovjem.

Zanimivo, da sem celo na Šmarni gori srečala kar nekaj Italijanov in Čehov, ki so se upehani vlekli proti vrhu, saj so slišali, da morajo obiskati to najbolj obljudeno rekreativno točko v Ljubljani ter si privoščiti ričet in miške. Skratka, ko sem se v ponedeljek s kolesom peljala v službo, se mi je zdelo, da sem bila nekaj dni na počitnicah.

Ljubljana je v zadnjih letih postala zares zabavno, živahno mesto. Ne vem sicer, kako je z diskotekami in nočnim življenjem do jutranjih ur, ker me te niti ne zanimajo, a utrip v centru in okolici je odličen – od jutra do poznega večera. Aha, in še mimogrede – ne vem, ali sem še kje drugje, razen v Firencah (ki je zibelka sladoleda), na toliko različnih koncev jedla tako dober sladoled. Ampak, kakorkoli, zdaj bi vseeno z veseljem poletela za kakšen teden v Rim ali v Madrid, malo tujine bi mi pa vseeno prijalo, čisto tako, da začinim poletje.

Preberite še: Prometni hrup je nevaren

Lisa - 25/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 25/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.