Pred časom sem pisala o nedeljskih jutrih, kako jih imam rada, ker so tako nenaporna, ker se nič ne dogaja in v zraku ni tistega nadležnega pritiska, da je nujno treba nekaj narediti.

No, zdaj je čas, da napišem še nekaj o nedeljskih popoldnevih, večerih, ko se počasi bliža ponedeljek in vse že diši po naglici, ki jo s seboj prinese začetek delovnega tedna. Meni nedeljski pozni popoldnevi dišijo po peneči se peni iz otroških dni, ko sta bili na vrsti obvezno kopanje in umivanje glave.

Ko mi je mami nalila polno kad tople vode in vanjo zlila toliko peneče pene, da je silila čez rob. Ja, prav ta vonj imam v nosu, ko se spomnim na šesto, sedmo uro zvečer, ko me je običajno že počasi začel grabiti tisti nadležni občutek, da bo treba naslednji dan spet v šolo, in me je od slabe vesti že malo bolel želodec, ker se spet nisem prav veliko učila.

In ta občutek nedeljskega poznega popoldneva še kar traja, še vedno si obvezno umijem glavo, toplo kopel sicer izpustim, ker nimamo kadi, a že mokri lasje moje možgane asociirajo na vse, česar še nisem naredila in bi mi zagrenilo ponedeljkovo jutro – od uvodnika do likanja in zlaganja perila.

Ampak stresno nedeljsko popoldne ima svoje prednosti, ob ponedeljkih zjutraj sem že popolnoma vdana v usodo, sproščena in ni več sledu o živčnosti. Tako in tako moram vse narediti – Lise ni brez uvodnika, v službo ne morem popolnoma zmečkana in otroci pač popoldne potrebujejo sveže obleke za popoldanske treninge.

Torej, če ne marate ponedeljkovih juter, jih preložite na nedeljo zvečer. Naj se teden raje začne sproščeno in brez tečnega obraza. Živeli, petki!

Lisa - 39/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 39/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.