Slabi dve leti ali koliko časa že z Liso bivamo v drugi stavbi, saj nimam več občutka, se veliko vozim z dvigali. Najprej naj povem, da nisem kakšen ljubitelj dvigal, ker sem očitno v življenju pogledala preveč ameriških filmov, kjer se ključni umori in zapleti glavnih junakov vedno zgodijo ali v dvigalu ali pa v garaži. Ne tudi velikih garažnih hiš ne maram.

Ampak vrnimo se k dvigalom, kjer je predvsem zanimivo opazovati ljudi. V prostoru, ki je manjši od garderobe v trgovini z oblačili, se med potniki vedno razvije neka energija. Tako se v nekaj sekundah pokaže, kako komunikativen in samozavesten je človek, ali je dobre ali slabe volje ...

Nekateri te pogledajo v oči in pozdravijo, še navržejo kakšno šalo ali opazko, hvaležna tema je vedno vreme ali pa stavek v stilu: "Eh, pa je spet ponedeljek," proti koncu tedna pa: "Še dobro, da je jutri petek." Skratka v teh nekaj desetih sekundah se mora človek znajti, da s svojim sopotnikom ali naveže ali pa zablokira komunikacijo. N

ajbolj naporni sopotniki so tisti, ki ti dajo že brez pogleda vedeti, da si jim malo odveč na tej njihovi vertikalni poti, večkrat udarijo po gumbu svojega nadstropja in živčno pritiskajo znak za hitro zapiranje vrat, ki mimogrede v naši poslovni stavbi nima prav hitrega reakcijskega časa. Včasih prav uživam, ko te dvigalne sitnobe še posebej lepo pozdravim, da potem nimajo druge izbire, da vsaj skozi zobe zamrmrajo 'dober dan'.

Ah, in potem so tukaj še sramežljivi potniki, ki te sicer ošinejo s pogledom, a oddajajo neke živčne vibracije, da jim pač majhni prostori in družba nista nekaj najljubšega v življenju. Simpatično je v dvigalu srečati poštarja, ki s svojim poštarskim vozičkom vedno deluje povsem sproščen, vidi se, da je vajen komunikacije z vsemi ljudmi, v priročnem ogledalu si rad malce popravi pričesko in službeni telovnik, nato pa jo z živahnim 'nasvidenje' mahne novim dogodivščinam in dvigalom naproti.

Še bolj zanimivo bi bilo živeti v bloku z dvigalom, te izkušnje žal ali pa k sreči nimam. Že na tistih 15 stopnicah do stanovanja se včasih poskušam ogniti kakšni sosedski komunikaciji, v dvigalu pa človek enostavno nima prostora za umik. Včasih ti kakšni ljudje res ne pašejo, tudi sosedje in sodelavci, znanci in neznanci, in morate priznati, da jih bolj na tesnem kot v dvigalu že težko srečate. A dvigalo ima eno veliko prednost – vsaka njegova pot se hitro konča.

Lisa - 17/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 17/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.