Pred dnevi sem ponovno med enim od svojih popoldanskih, malce lenih trimčkanj opazovala nasprotni spol med njihovo rekreacijo – od najmlajših do že sivolasih članov predstavnikov.

Joj, saj vem, da bom zdaj malo zlobno pikra, ampak kar zavidam jim njihovo preprostost. Medtem ko sem tekla svoje kroge in se na vso moč borila, da bi utišala svoje možgane, ki so mi na ves glas prigovarjali, da je tole tekanje sila dolgočasno in prenaporno, sem se poskušala zamotiti z opazovanjem okolice.

Naj vam povem, da se je to dogajalo na tako imenovanem Holmerju – enem od večjih pomožnih stadionov na Žaku v Ljubljani, ki je večinoma namenjen mladim nogometašem in rekreativnim tekačem, ki se lahko mučijo s tekanjem po mehki žagovini. Skratka, vsa nogometna igrišča so bila zasedena z malimi in malo večjimi 'Ronaldi' in 'Messiji', ki so imeli vsi bolj ali manj podobne, zelo urejene pričeske, ki kljub vlagi in tekanju niso izgubile svoje forme.

Ampak medtem ko so imeli mladi nogometaši zelo resen, naporen trening pod nadzorom strokovnjakov, so bili bolj zabavni sivolasi gospodi, ki so si svoje igrišče naredili kar sami z dvema majhnima goloma. V slabi uri, kolikor časa mi je pač uspelo sopihati po premočenem žaganju, so se trikrat resno sprli, dvakrat jim je ušla žoga na bližnjo cesto, vsake pol minute je vsaj eden od njih zakričal 'moja' ali pa 'prva' (predvidevam, da žoga, in ne – drugih, bolj zahtevnih stavkov ni bilo slišati), vsaj en Zlatan in Đeko (tako jima je pisalo na prepotenih dresih) pa sta olajšala svoja mehurja ob najbolj tankem drevesu v bližnji in daljni okolici, pa čeprav nas je teklo kar lepo število posameznikov, da o drugih obiskovalcih sploh ne govorim.

Skratka, sivolasa druščina je imela svojo povsem resno nogometno tekmo, zato ni imela časa za obisk toaletnih prostorov in se ukvarjati z drugimi motilci njihove popoldanske zabave. Bili so tako preprosto zagnani, motivirani in športno navdušeni, da sem jim resno zavidala to njihovo moško preprostost. Si predstavljate, kako bi me te isti moški čudno gledali, če bi jaz počepnila k tistemu njihovemu drevescu in opravila malo potrebo?

In ko sem tako opazovala vse te moške vseh starosti, kako radostno tekajo za svojimi žogami, pljuvajo, se derejo in opravljajo malo potrebo, kjer jih pač stisne mehur, sem razumela, zakaj ženskam tako dolgo niso dali nobenih pravic in moči. Hoteli so ohraniti to svojo moško preprostost, ženske smo s svojo novo močjo, pravicami in razumom čisto preveč zakomplicirale njihova življenja. Še dobro, da imajo nogomet.

Lisa - 42/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 42/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.