To poletje mi je počasi postalo jasno, da živim sredi ptičjega geta. Ja, zdaj sem že prepričana, da so naši bloki na zloglasni listi, smo nekakšen ptičji Bronx, kjer se zbirajo najbolj divje bande vrabcev, vran in jah ... golobi so trenutno še najbolj miroljubni.

V resnici so mali, ljubki, na videz tako nedolžni vrabčki največji gangsterji, ki želijo očitno imeti monopol nad vsemi krušnimi drobtinam v okolišu. Opazili so, da se po naših kuhinjskih tleh bohoti razveseljivo število drobtin in drugih dobrot, ki so jim veliko lažji plen kot črvi in žuželke, ki jih je treba najti in ujeti.

Že zgodaj zjutraj se zbirajo na ograji našega balkona, se prav brezsramno kličejo, kdo gre še s klapo v roparski napad, in ko le za hip pozabimo zapreti balkonska vrata – bum, vdrejo v kuhinjo, se taktično razporedijo po prostoru, začnejo besno čivkati in v kljunčke spravljati drobtine. Včasih sem prav zgrožena, kako niti za hip ne trenejo s krili, tudi ko jih strogo opazujem skozi okno.

Niti najmanjšega rešpekta, strahu ne čutijo pred mojo veličastno postavo, saj so s svojimi malimi možgani očitno že dognali, da bom prej ali slej pozabila na njihove čivkaste grožnje in pustila odprta velika vrata, skozi katera tako z lahkoto vdrejo in še lažje pobegnejo. Pernati gangsterji se niti za hip ne zmenijo za prisotnost prebivalcev drobtinastega stanovanja in se mirno pomenkujejo na ograji, kako bodo izvedli naslednji napad na hrano, zraven pa še mirno sračkajo po balkonu.

Zadnjič sem imela občutek, da so jih z bližnjega drevesa s strahospoštovanjem in s sklonjenimi glavami opazovali tudi veliko večji golobi in celo strašne vrane, ki očitno v bežigrajskem ptičjem getu zasedajo manj pomembne funkcije kot drobni, neustrašni vrabčki. Še več – zadnjič je bil eden od malih vrabcev prav besen name, ker so se mu med ropom zaradi prepiha zaprla vrata na prostost. Nadrl je celo našega hrčka, ki ga je radovedno opazoval iz kletke.

Divje je čivkal vame in v hrčka, kot da je kuhinja njegova, in ne najina, tako da sem se v strahu pred njegovim jeznim napadom raje umaknila v sosednjo sobo. In še kako premeteno so si nadeli ime. Vrabčki – sliši se tako srčkano in drobčkano. Ampak jaz se ne dam, ne, 'mali vrabčki' me že ne bodo prisili v bolj pogosto pometanje tal in zapiranje balkonskih vrat. Ne bodo me izgnali iz svojega ptičjega geta, naj imajo vse drobtine tega sveta, samo naj nehajo kakati in letati po moji kuhinji.

Lisa - 34/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 34/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.