Zadnje tedne me je resno začelo skrbeti za moje možgane.

Ugotovila sem, da so povsem brez kondicije in osredotočenosti. V trenutku, ko se srečajo z nečim malo bolj zahtevnim in novim, imam občutek, kot da se ustrašijo in nehajo misliti ter preplašeni čakajo, da jim kdo pojasni, o čem teče beseda. Večino stvari pač človek po nekaj časa dela rutinsko, znam narediti revijo (včasih bolje, včasih slabše), z relativno lahkoto pišem, govorim, poslušam, jezikam in ukazujem. Z lahkoto berem povprečno težke romane in stvari v jezikih, ki sem se jih učila še v šolskih letih.

Ampak zdaj sem na resni misiji, da možgane ponovno spravim v stari tek, ko se bodo dejansko sposobni naučiti tudi nekaj novega.

Pred tedni sem se na primer vpisala na kitajščino. Tako za hec, ker imam rada jezike, ker se mi o kitajščini in Kitajski niti sanja ne in ker se mi je zazdelo, da se moji možgani čisto zares že pošteno dolgočasijo in posledično krnijo ter da je tuj jezik odlična priložnost za pridobivanje forme.

Vse sem vzela nekako tako kot pri fizični kondiciji, človek mora nekje začeti, nekaj časa je težko, ampak potem gre vse skupaj lažje. Okej, morda bi bilo bolje, če bi si izbrala kakšen indoevropski jezik, ki pozna vsaj latinico, a je bila cena tečaja kitajskega jezika tako ugodna, da se mu preprosto nisem mogla upreti.

In naj vam povem, da je odlično, kitajščina je s svojo povsem drugačno logiko nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi lenim možganom – enostavno morajo misliti, sestavljati znake, poslušati nenavadne in povsem nove zvoke, zloge ... Po zadnjem predavanju sem prav začutila, kako so moji možgani utrujeni, a srečni, da končno ponovno naredijo nekaj zase. Še spala sem bolj trdno, ker mi misli niso ves čas švigale po glavi, ampak so lepo zaspale, skupaj z utrujenimi možgančki.

Podobno se mi je zgodilo, ko sem po dolgem času v roke prijela malo težjo knjigo, z veliko opisi, razmišljanji in povezovanjem preteklosti s sedanjostjo. Na začetku mi kar ni steklo, vedno znova sem se vračala nazaj, a ko so se možgani ogreli in ujeli ritem res odličnega pisanja, ajoj – res neverjeten občutek, kot po končanem teku ali na vrhu hriba, ko greš skozi vse faze počutja, vse do tega, da bi odstopil in se predal, a ko se ogreješ, začneš uživati in nato pride še utrujenost, a čutiš, da boš zmogel, in na cilju je vse tako popolno in zadovoljstvo s samim s seboj nepopisno.

In tako kot pri nabiranju kilometrov tudi pri svojih možganih čutim, da si želijo vedno več in vedno večje izzive. Joj, samo da ne bodo zdaj podivjali, res se mi ne ljubi lotiti novega študija. Resno pa razmišljam o še enem jeziku, izboljšanju znanja zgodovine in seveda je vedno prostor za dobre knjige.