Prejšnji teden sva s prijateljico Ireno, s katero nama je uspelo guliti iste klopi od začetka osnovne šole pa do konca fakultete, ponovno prišli na neko srednje briljantno idejo.

Z Ireno sva precej posrečen tandem in sva edini iz družbe, ki imata voljo in energijo za posebne eksperimente.

Kaj vse sva počeli v srednji šoli in na fakulteti, vam raje ne govorim, no, tokrat je Irena med prazniki nekje prebrala, da je super, če človek en teden je samo banane. Uf, sva se navdušili, seveda, z bananami bo šlo, to bo najina pot do telesnega očiščenja in preporoda.

Sicer sva po hitrem klepetu in razmisleku prišli do ugotovitve, da bo sedem dni kar dolga doba, a da nama trije dnevi na teh ljubkih rumenih sadežih, polnih kalija in hormona sreče, ne bi smeli delati preglavic. Prav ta hormon sreče se nama je zdel sila pomemben element, ki naju bo, napojene z veseljem in radostjo, popeljal skozi težke dni.

In seveda, da je stvar še težja, sva si za začetek najinega bananinega razsvetljenja izbrali nedeljo, ker je to pač dan, ko se človek najbolj nekontrolirano prenažira. Tako sva obe zadnjo nedeljo pričakali s polno skledo banan na kuhinjskem pultu. Okej, priznam – kavi se tako ali tako nisem nameravala odreči, zato se mi je zjutraj vse zdelo še otročje lahko.

No, že ob devetih zjutraj (vstala sem nekaj čez šesto) se mi je po skodelici črne, nesladkane kave in dveh bananah začelo vrteti v glavi. Vsaj občutek je bil tak, da sem neizmerno lačna, pa čeprav nisem kakšen zagret zajtrkovalec in me je očitno gola misel na to, da lahko jem samo banane, popolnoma uničila. Čez kakšno uro mi je Irena že poslala SMS, da se ji cedijo sline in šibijo kolena, ko samo pomisli, da bo kuhala rižoto za otroka.

Sama sem med kuhanjem kosila za preostale družinske člane vsaj trikrat nekontrolirano nesla kuhalnico v usta (da kot pravi šefi poskusim, kaj kuham) in se v zadnjem hipu spomnila na obljubo in banane.

Ob 14.00 mi je Irena že sporočila, da je jedla rižoto, in da bo poskus z bananami prestavila na ponedeljek. Ob petih popoldne, ravno ko je Prevc slavil svojo novo zmago, je moje telo, polno banan, že tako opešalo, da sem resno razmišljala, da zaradi lakote verjetno ponoči tudi očesa ne bom mogla zatisniti.

Ob sedmih zvečer je bila Irena nad sabo zgrožena, da je brezupen primer, sama pa sem grešila s skodelico vročega mleka, ki se mi je zdela edina rešitev, da ponoči vsaj malo povlečem dreto. Kljub mleku sem bila v ponedeljek sama nase izjemno ponosna in na lepem sem začutila neverjetno moč, da bom zmogla zdržati tri dni s prehrano male opice. Saj smo sorodniki in jaz sem trmasta punca.

Irena mi je že okoli osmih zjutraj sporočila, da je na svoj jedilnik uvrstila še drugo sadje, ker ji je že v nedeljo ob misli na tako pusto prehrano popolnoma odpovedal imunski sistem ter jo obdaril s herpesom in vročino.

Po samozavestnem ponedeljkovem jutru sem bila opoldne popolnoma prepričana, da bom od lakote in banan pobruhala tipkovnico, roke pa so se mi tako tresle, da sem le sem in tja zadela pravo tipko.

Ob 13.00 mi je Irena na moj tragični mail, kako trpim, odgovorila: "Ne vem, kaj mi je bilo s temi bananami??!! Videti jih ne morem." Na sporočilo pa, da o najinih bananah pišem uvodnik, je pripomnila: "No, vsaj za nekaj so dobre ... ker za dieto niso!"

In tako nekako sva za letos z Ireno zaključili postne dni, čeprav imava v mislih že nekaj novega ... Oh ja, to pa bova zdržali. Z lahkoto!