in gospod, ki popravlja omarice.

Že v srednji šoli in med študijem sem hodila v fitnes. Ne da bi mi bilo to strašno zabavno, ampak se mi je pač zdelo, da je to najlažji in najhitrejši način, da vzdržujem neko srednje spodobno formo, se ne zredim v vrtoglave višave, od koder ni več rešitve, in predvsem, da pozimi ohranim kondicijo za druge, bolj zabavne športe.

Nekaj malega sem hodila še pozneje, a, skratka – po dolgem času sem se odločila, da tokratno zimo vsaj približno aktivno spet preživim v fitnesu. Preprosto nisem tak entuziast, da bi tekla novim zmagam naproti še po jutranji temi, pomešani z meglo, še manj z lučko na glavi v pozno noč, polno izpušnih plinov, ki že zdavnaj zajame mesto, ko se vrnem iz službe.

In da si ne bom pri vsej svoji domišljiji izmišljevala še kup izgovorov, od slabega vremena, gneče na cesti do ovir na pločniku, sem se vpisala v najbližji studio, do katerega imam le pet minut počasne vožnje s kolesom.

Pravzaprav se v vseh teh letih ni veliko spremenilo, naprave so bolj ali manj iste, fantje 'pumpajo' svoje mišice do velikosti, ki niso več skladne z njihovimi telesi, ženske večinoma vse vztrajajo na tekačih, kolesih ... in kurijo kalorije, novost so sicer obvezni šanki, kjer vam postrežejo z beljakovinskimi in drugimi pripravki za močnejša in lepša telesa.

Okej, precej šokantno zame je bilo tudi spoznanje, da sem razen ob dopoldnevih, ko na skupinsko vadbo pridejo brhke upokojenke, med daleč najstarejšimi 'fitneserji' (mislim, da sta od mene starejši dve napravi za prsne mišice in gospod, ki popravlja omarice), ampak imam odličen izgovor – moj izbrani fitnes ima super ugodne karte za študente.

A opazila sem nekaj novega – zanimivo vedenje – med vadbo moraš imeti obvezno ves čas ob sebi mobilnik. Ko drviš na mestu po tekaški stezi, vsi tako rekoč ves čas gledajo v mali zaslon, tisti z boljšo kondicijo pa med počasnim ogrevanjem opravijo cele pogovore in se dogovorijo za vse izmenjave zapiskov za prihajajoče izpite.

Med kolesarjenjem je skoraj pravilo, da preveriš vso e-pošto, družabno-socialna omrežja, nekaj tujih študentk (ki jih je za Bežigradom presenetljivo veliko) pa se tudi po pol ure pogovarja s svojimi domačimi v Španiji, Franciji in Italiji (še bolje je, da ne vedo, da govorim njihove jezike – popolna zabava).

Fantje med serijami vaj obvezno stopijo do mobilnika, naredijo nekaj neobveznih potegov po zaslonu, se nasmehnejo ali namrgodijo ter nadaljujejo vabo. Sama mobilnik raje pustim v garderobi, ker mi sopihanje med tekom in kolesarjenjem ne dopušča kakšnih resnih pogovorov, s preveliko sproščenosti pa mislim, da bi me tudi hitro odneslo s katere od super naprav.

Torej na kratko – fitnes je zame postal prekleto zabavna zadeva, ker lahko mirno opazujem prav vse vadeče, ker oni gledajo v svoje najboljše prijatelje. In jaz sem res nora na opazovanje ljudi. Mislim, da bom tokrat poletje pričakala v popolni formi, ker boljše zabave že dolgo nisem imela. Živeli fitnesi in mobilniki!