Pred časom sem na TV-dnevniku nacionalne televizije videl prispevek o tem, kako so se začele šolske zimske počitnice. Najprej so se začele na štajerskem koncu, teden dni kasneje pa še v osrednji Sloveniji. Novinarka je spraševala šolarje, ki so že zaključili počitnice, kaj želijo sporočiti svojim vrstnikom.

Otroci so govorili: Želimo jim, naj si spočijejo. Želimo jim, naj smučajo, naj se sankajo, naj se igrajo s prijatelji ... Eden od otrok je rekel: "Naj se imajo zares lepo! Naj zares uživajo v počitnicah!" Na koncu je fantič z velikim nasmehom celo pomahal v kamero.

Nisem mogel verjeti! Toliko lepih želja! Toliko iskrenih nasmehov. Toliko pozitivnih misli. Nič nevoščljivosti. Nič zavisti. Kot da ne živimo v isti deželi. Spraševal sem se, kako je mogoče, da so naši otroci tako svetla bitja, vsi preostali pa smo, če sodimo po vsakodnevnem dogajanju, zagrenjeni, nevoščljivi, paranoični, polni zavisti in sovraštva ...

Informativni dnevniki naših televizij kar tekmujejo s slabimi novicami. Tudi če se zgodi nekaj dobrega, si televizijski voditelj ne more kaj, da ne bi vsaj podvomil o tem. Vsi informativni mediji, resni in rumeni, želijo biti kapitalistično uspešni. Želijo biti najboljši v produkciji slabih novic, kajti najbolje se gledajo in prodajajo slabe novice. To pa s pridom izkoriščajo nekateri politiki. In tako našo deželo pretresajo zgolj škandali.

Zdi se, da nihče nikomur ne zaupa. Prav za vse, ki poskušajo nekaj narediti, se čez noč izkaže, da imajo nekaj zadaj, da so v resnici pokvarjeni, skorumpirani, da imajo slabe namene. In to se zgodi, še preden jim je sploh uspelo kaj izpeljati. Naključni obiskovalec naše dežele bi najbrž tudi pomislil, da imajo naši pravni zakoni isto težo in vrednost kot včerajšnji časopis. Vsak, ki ima pet minut časa, jih lahko obrača, sprevrača, interpretira, postavlja na glavo, jih uporablja za zasebno rabo in zabavo.

V tej deželi vsak dan nekdo nekoga ruši, bi pomislil nevedni turist, nekdo nekomu zavida, nekdo nekoga obrekuje. V tej deželi prisegajo na svetost družine in hkrati razmišljajo o gorečih grmadah za vse tiste, ki ne spadajo v njihov vzorec življenja. V tej deželi kar naprej rijejo po zemlji, vendar ne iščejo nafte, ampak trupla. Tako da imamo vtis, da je sončna deželica v resnici prepolna na hitro zagrebenih mrtvecev.

Vsepovsod ležijo okostnjaki, ki jih lahko, glede na politično potrebo, kot v samopostrežni trgovini potegneš na plano in zlorabiš njihovo nesrečno preteklost. Nepoučeni turistični obiskovalec bi tako lahko bil prepričan, sodeč po vsakodnevnih informacijah, da se na izletu skozi prelepe katoliške gozdove, ob vsakem koraku obvezno spotaknemo ob človeško kost, stegnenico, lobanjo.

Z grozo pognojena dežela, bi pomislil človek, če ne bi vedel, da je vse skupaj samo spletkarjenje bolnega duha, ki želi histerično posvinjati vse dobro, samo zato, da bi sam spet prilezel na vrh in zavladal. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da si v tej deželi nihče ne upa na glas povedati, v katerem barabinskem gnezdu nekdo svojim zvestim hlapcem izdaje povelja: Zdaj odkopljimo tisto jamo, zdaj zatožimo onega človeka, zdaj ponaredimo ta dokument, podtaknimo tisto afero, podžgimo oni ogenj ...

Zaradi vsega tega sem bil prijetno presenečen, ko sem slišal otroka, ki je sovrstnikom iskreno in odkritosrčno privoščil počitnice. Sprašujem se, kako nam uspe pokvariti otroke, kdaj jih spremenimo v takšne spake, kot smo sami?

Naši otroci nas opazujejo! Naši otroci nas bodo slej ko prej začeli posnemati. Že zaradi njih, ki so naša edina prihodnost, bi morali postati drugačni.

Lisa - 19/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 19/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.